Vikend na Krasu

Ob vikendih z lepim vremenom se včasih zgodi, da se število prebivalstva na Krasu za dva dneva podvoji. Petkova popoldanska gneča na avtocesti torej ni nobeno naključje …, za zastoje na kraških kolovozih pa poskrbijo številni kolesarji.

Sobotno turistično jutro se je v Štanjelu začelo ob 9.00 s prihodom prve izletniške skupine, napovedane za voden ogled naselja. Mrzlo jutro se je postopoma umaknilo jasnemu dnevu in sonce je skupaj s teranovim likerjem ogrelo številne obiskovalce tega dne. Zgodnje popoldansko zatišje ob sobotah skoraj vedno pomeni uvod v burno dogajanje, ki tudi tokrat ni izostalo.

Poroka – ključna beseda štanjelskih sobotnih popoldnevov. Na gradu Štanjel so bile tokrat štiri. Grajsko dvorišče postane mešanica svatov v svatovskih oblekah, nevest v belem, kolesarjev v polni bojni opremi, zagnanih pohodnikov, radovednih sprehajalcev, izletniških skupin in tudi kakšen strasten ljubitelj terana se najde. Tokratna atrakcija je bil Grajski kvintet, trobilna zasedba, sestavljena iz domačih glasbenikov. Ženina in nevesto so glasbeniki pozdravili z bučnimi poročnimi fanfarami in koračnico, nekaj uporabnih nasvetov pa sta jima dala grof in grofica. Matičarji v Štanjelu zagotavljajo kot kraški kamen trden zakon in ne sprejemajo reklamacij. Mladoporočenca pa lahko trdnost svoje ljubezni preizkusita kar na mostičku v Ferrarijevem vrtu.

Ko iz galerije Lojzeta Spacala odide zadnji svat, se v starodavno zidovje zopet naselita mir in spokojnost. Rdeče večerno nebo, ki obarva pokrajino, napoveduje lepo nedeljo. Tako je tudi prav. Še vedno toplim jesenskim sončnim žarkom se namreč rado nastavi tako grozdje, ki čaka na skorajšnjo trgatev, kot ljudje, ki si tako naberejo energije za nov delovni teden.

Maks Fabiani - Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel!

Adijo Dunaj – pozdravljen Štanjel! je naslov razstave, ki sva jo pripravljali skupaj z Natašo Kolenc v organizaciji Ustanove Maksa Fabianija. Razstava govori o arhitektu Maksu Fabianiju (1865– 962) in o njegovem domačem okolju: Štanjelu in Kobdilju. Na ogled je na gradu Štanjel do konca oktobra 2004.

Zgodba o razstavi se je začela na letošnjo veliko noč. V deževnem ponedeljkovem popoldnevu se je v Turistično-informacijski center zatekel obiskovalec, ki ga je še posebej zanimal Maks Fabiani. Kasneje se je izkazalo, da je g. Rudolf Krtina z Dunaja potomec družine Fabiani. Beseda je stekla in g. Krtina je povedal, da hrani doma precej družinskih fotografij iz konca 19. in začetka 20 stoletja, posnetih v Štanjelu in Kobdilju. Sledilo je precej telefonskih pogovorov, elektronske pošte in tudi nekaj skokov z Dunaja v Štanjel (v slogu Maksa Fabianija …) in fotografije so bile tukaj. Vmes smo po zaslugi Dušane Švagelj dobili stik tudi s potomci družine Ferrari iz Trsta in g. Guliano Sauli je bil pripravljen priskrbeti fotografije iz družinskega albuma. Ko nam je Goriški muzej posodil še zbirko starih fotografij, zbranih med prebivalci Štanjela, je iz zbranega počasi začela nastajati razstava, ki naj bi prikazala arhitekta Fabianija v malce drugačni luči, kot smo ga vajeni iz dosedanjih predstavitev …

Naslov razstave je od nekje padel … Spomnila se ga je Nataša in na koncu se je zdel najprimernejši. Vedno znova nas namreč preseneti nenavadna odločitev 52-letnega Fabianija, profesorja na dunajski politehniki, doktorja urbanizma, spoštovanega dunajskega meščana: l. 1917 je zapustil akademsko kariero in prestolnico Dunaj ter se vrnil v Gorico in rodni Kobdilj. Ukvarjati se je začel z urejanjem vasi in manjših trgov, uničenih v prvi svetovni vojni. Po l. 1935 je bil župan Štanjela prenovil je štanjelski grad in urejal Ferrarijevo vilo z vrtom. Res velik in presenetljiv skok od akademskega dela in projektiranja dunajskih mestnih pala, do življenja in dela na vasi.

Razstava je zamišljena kot potovanje v preteklost. Začne se v letih 1945 – 47, ko je Fabiani sodeloval z Zavezniško vojaško upravo pri obnovi v vojni uničenih vasi Štanjel in Kobdilj. »Finančna konstrukcija projekta je vprašanje volje,« je zapisal Fabiani, in ko pogledamo številne prošnje za povrnitev vojne škode, ki jih je v imenu vaščanov pisal zaveznikom, razumemo, kaj je hotel povedati.
Obdobje med obema vojnama je čas Fabianijevega županovanja v Štanjelu. Takrat se je gradil Ferrarijev vrt in sedanje grajsko dvorišče je bilo šolsko igrišče.

Če pa se pomaknemo v čas pred prvo svetovno vojno, se pred nami zariše »Stoletje miru na Krasu«, kot je to obdobje lepo opisal Renato Ferrari v

Sprehod skozi arhitektovo življenje je tudi sprehod skozi prostor naselja, ki se je spreminjalo in oblikovalo pod Fabianijevo taktirko.

Pri Fabianijevi zgodbi je presenetljiv predvsem njegov nepremagljivi optimizem. Ob koncu 2. svetovne vojne, ko je bila njegova hiša požgana in je izgubil praktično vse, razmere pa so bile vse prej kot dobr, je v svojem filozofskem spisu Acma- duša sveta zapisal:
»Pesimističnim pogledom na življenje postavljamo nasproti pretežno optimistične. Povsod lahko ugledamo evolucijsko obnovo stvari, pomlad. Ko se znajdemo v največjih težavah, v mučnih okoliščinah, ki jih usoda nikomur ne prihrani, lahko pomislimo, da zmeraj pride čas obnove, nujne spremembe, ko pride čas za rušenja starih in uvajanje novih elementov:
Tako se uveljavlja akma.«
Maks Fabiani: Acma – duša sveta, Ustanova Maksa Fabianija, Štanjel, 1999

Skrivnosti grajske kleti

V zadnjem tednu septembra so se v spodnji grajski kleti v Štanjelu naselili arheologi goriškega zavoda za varstvo kulturne dediščine, da bi pregledali material, ki se je v stoletjih nabral v nedrjih gradu. Raziskovanja so predpriprava na obnovo kleti in njeno ureditev v vinoteko s ponudbo tamkajšnjih vin. Dosedanja odkritja sicer ne prinašajo velikih dragocenosti, nam pa marsikaj povedo o načinu življenja in predvsem o prehrani v 17. in 18. stoletju …

Srednjeveški grad na štanjelskem griču v lasti goriških grofov je bil v primerjavi z današnjim precej manjše poslopje. Leta 1500 je širše območje prišlo v last Habsburžanov in ti so grad Štanjel dali v fevd grofom Kobenzlom, ki so z manjšimi presledki kraju vladali do l. 1810. Današnje monumentalno poslopje je nastalo v 17. in 18. stoletju, ko je naselje doživljalo enega svojih vrhuncev in je bila cerkev sv. Danijela tudi grobna cerkev družine Kobenzl. Člani te pomembne plemiške rodbine so zasedali najvišje državne službe, med drugim so bili tudi glavarji dežele Kranjske, najdemo jih med ustanovitelji univerze v Bruslju in podobne ustanove v Gorici.

Arheološke raziskave tega tedna so pokazale, da je bila po vsej verjetnosti namesto kleti nekoč kuhinja. Material, ki je bil tam najden, namreč povečini skriva ostanke različne lončevine, kozarcev in živalskih kosti. Glede na obliko in poslikavo keramike so arheologi ostanke datirali v 17. in 18. stoletje. Glede na ostanke živalskih kosti pa lahko sklepamo, da grofje Kobenzli niso ravno stradali …, na njihovi mizi se je znašlo tako meso različnih domačih živali, kot je govedo, ovce, koze in različna perutnina, pa tudi precej raznovrstna morska hrana. Sadovi morja, kljub sorazmerni bližini, niso prišli na jedilnike domačinov na Krasu vse do zadnjih petdesetih let. Glede na najdene ostanke pa lahko vidimo, da so na gradu Štanjel pred dvema stoletjema ali tremi pripravljali kar nekaj različnih vrst školjk in rib. Seveda pa si lahko le v domišljiji predstavljamo okus nekdanjih jedi in pijač, ki so sodile zraven …

Grad Štanjel je po izumrtju Kobenzlov doživel burno usodo. Preživel je tolminski punt l. 1713 in prvo svetovno vojno, ko se je vanj naselila avstrijska vojska, v drugi svetovni vojni pa je bil med obstreljevanjem in miniranjem skoraj povsem uničen. Obnova, ki se je začela v 60. letih 20. stoletja, še vedno poteka in je do zdaj zajela spodnji palacij in kvadratni stolp. Občina Komen skupaj z ministrstvom za kulturo v kratkem načrtuje nadaljevanje obnove, za katero je že bila pridobljena dokumentacija. In prvi korak bo ravno ureditev grajske kleti v vinoteko.

Nedelja, Debela griža in oddajnik mobilne telefonije

Nedelja je dan, ko je v naših krajih največ turistov. Tradicija nedeljskih obiskov Krasa je že precej dolga, saj je že med obema vojnama iz Trsta v nedeljah vozil poseben izletniški vlak, ki je Tržačane zjutraj pripeljal v Štanjel in jih zvečer odpeljal spet v Trst, iz Štanjela pa so obiskovalci z avtobusi lahko prišli tudi v druge kraške vasi. V tistih časih je v vsaki vasi več kmetov oddajalo sobe turistom iz bližnjih (italijanskih) mest. Po drugi svetovni vojni je turizem v naših krajih povsem zamrl in le počasi spet pridobiva nekdanji pomen.

V Štanjelu že več kot eno leto nedeljskim individualnim obiskovalcem omogočamo turistični ogled z našim vodičem. Vsako nedeljo ob 15. uri izpred cerkve (pozimi ob 14.30), zanimanja je precej. V okviru vodenja si obiskovalec ogleda vse pomembnejše točke v Štanjelu: grad, galerijo Lojzeta Spacala, Kraško hišo, cerkev, Stolp na vratih z galerijo in Ferrarijev vrt. Vedno več je tudi zanimanja za razstave, ki jih pripravljamo. Pred dvema tednoma smo imeli celo rekorden obisk galerije Lojzeta Spacala, predvsem zaradi razstave Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel!. Dobro je obiskana tudi razstava Kraške ekspresije slikarja Klemena Gorupa v Kvadratnem stolpu (nad in predstavitev unikatnega tkanja Valentine Tominec v Stolpu na vratih. Vsako tretjo nedeljo v mesecu je na grajskem dvorišču tržnica, na kateri se prodajajo izdelki domače obrti in starine. Naslednja bo 17. oktobra.

Pred dnevi sem se z arheologom Tomažem Fabcem, ki vodi arheološka izkopavanja grajske kleti, pogovarjala o številnih prazgodovinskih gradiščih na Krasu. Ti ostanki utrjenih naselij še niso bili dobro raziskani in še vedno skrivajo podatke o zgodovini naših krajev. Največje gradišče na tem delu Krasa in eno najpomembnejših v Sloveniji je Debela griža pri vasi Volčji grad. No, vaščani so lani ustanovili razvojno društvo in ga poimenovali kar po Debeli griži. Društvo je zelo dejavno: pripravljajo turistična vodenja in predvsem skrbijo za dobro vzdrževanje in urejenost vasi. Obiščete jih lahko tudi na spletni strani www.volcjigrad.com
Kras je zanimiv zaradi svoje kulturne krajine in značilne arhitekture, vezane na naravne danosti. Vas Sveto pri Komnu je lani odbila priznanje za ohranjenost vaškega jedra v akciji Moja dežela - lepa in gostoljubna. Znamenitosti vasi sta večstoletna lipa in cerkev sv. Tilna z edinstveno strešno konstrukcijo, ki pokriva glavno ladjo osemkotne oblike. Ha, ampak ni vse tako, kot bi moralo biti ... tik pred vasjo se gradi skoraj 40 metrov visoka antena prenosne telefonije z dovoljenjem ministrstva za okolje in prostor . Bojkot volitev, ki ga vaščani že nekaj časa izvajajo, ne pomaga.

Kaj naj dodam - bo pa telefonski signal dober .

Tina Jazbec

SORODNE NOVICE:
Sklep Štrekljevih večerov
Ministrica Rihtarjeva obiskala Štanjel
Štrekljeva nagrada Zmagi Kumer