SAŠO VRABIČ: En tak teden

Ljubljana, petek, 19. december 2003

Ta teden je bil zopet pester. V ponedeljek sem z Jašo (Schmidt) odšel v Slovenj Gradec postavljat razstavo ob stoletnici požara. V glavnem je bil material za U3 narejen. Čakal sem samo še na kaširanje fotografij za galerijsko postavitev. "Bilbordi" in "siti lajti" so že stiskani in pripravljeni, da bodo postavljeni na rezervirana mesta. Jaša je bil na koncu dneva že precej zdelan, predvsem pa sva ob vroči čokoladi in čaju oba malo prehlajeno prazno zrla v veliko okno mestne kavarne. Mislil sem, da je to zaradi risanja z ogljem po stenah, ampak Jaša je kasneje res zbolel. Sicer je najin del postavitev praktično končan, no, tako sva vsaj mislila. Zvečer sva si pogrela pico pri moji sestri in starših ter gledala koncert Monkees na HTV3?! Čudno, a ne? Zvedel sem, da je Axel Rose (Guns'n'Roses) posnemal gibe glavnega pevca te skupine, ki so bili verjetno najbolj priljubljeni tam nekje v 60-ih. Drugače ne gledam televizije, ampak bil sem tako utrujen, da sem kar obsedel.

V torek sem malo prej vstal in sam odšel v muzej ter po posvetu z avtorico Valerijo razstave dodal nekaj akcentov z belo kredo in nekaj elementov v meščanski sobi, ki ponazarja obdobje po požaru, ki je za mesto Slovenj Gradec pomenilo tudi napredek. No, z Jašo, ki se je kasneje pridružil, sva sobo še "povalclala", kar pomeni, da sva jo pobelila tako, kot so to delali še pred nekaj 10 leti. Opoldne sva sedla v hladen avto, malo je začelo snežiti in nekaj časa je trajalo, da sem avto vžgal. Starši so si vzeli dva dni dopusta in ob tistem času že pridno pospravljata ostanke gradbenega materiala v najinem novem stanovanju, ki ga preurejava z ženo Nino. Bolje rečeno - stanovanje v glavnem preurejata moja starša, ki sta res tako dobra, da ne vem, kako jima bom lahko to povrnil. Če pomislite, da moj oče poleg tega še glavni organizator, ki vozi obrtnike iz Koroške v Ljubljano, potem si lahko predstavljate njegovo požrtvovalnost. Ja, res sem hvaležen.
Pozneje sem pravzaprav nesel dve sliki v eno izmed ljubljanskih galerij, dvignil kaširane fotografije in odšel v Moderno galerijo, namesto da bi jima pomagal, a vseeno delo je delo, čeprav lahko rečem, da za to delo nisem dobil kakšnega posebnega honorarja, če koga posebej zanima. Hvaležen pa sem za kritje produkcijskih stroškov in iskanje s strani Moderne Galerije. Hvala Adela in Bojana!

Frédérique (Baumgartner) in Christine (Van Assche) sta ravno prispeli in čez nekaj časa smo že razmišljali o postavitvi manjših fotografij v veliki dvorani. Najprej smo se po e-pošti dogovorili za 10 izbranih fotografij, vendar sem sam vedel, da je stena prevelika, da bi bilo samo 10 fotk dovolj za velik prostor Moderne. Zato sem seveda skaširal celo serijo fotografij (43). Ko smo se julija letos prvič srečali, sta v bistvu onidve spraševali, ali bi bil pripravljen narediti povečave za postavitve zunaj galerijskega prostora iz serije SNAP! Seveda je bil povod črno-beli plakat s kužkom "Veliko pričakovanje", ki je bil lani po več kot sto lokacijah viden ob cestah. Tokrat je projekt z dodanim napisom "Veliko pričakovanje" z izvirnim besedilom "Imela bova psa. Ime mu bo Jaka". in logotipi, ki so se pojavili poleg vsega tega, so bili kot reklamna kampanja. Tokrat so logoti umaknjeni,i ovečane fotografije pridejo še bolj do izraza in v kontekstu nepropagiranja delujejo super. Saši sem dal izjavo za RTVSLO za oddajo Osmi dan. Zvečer sem šel s starši na odprtje skupne grafične mape desetih mladih slovenskih umetnikov v Euro center. Ponoči sem osvežil še spletno stran za Koroško galerijo likovne umetnosti in poslal e-vabila za medije.

V sredo zjutraj me je zbudi telefon, in ker je moj stacionarni telefon na baterije, mi je takoj ugasnil. Pogrešam navadne velike telefone z veliko slušalko, vrtečo številčnico in zvonec. Okoli poldneva sem fotografije le pritrdil na steno, saj sta Christine in Frédérique potrebovali "svež jutranji pogled" na izbrane fotografije in kompozicijo postavitve (po novem sta jih izbrali 31). Skupaj smo postavili fotografije v tri sklope (od leve proti desni se tako vrstijo abstrakne, zunanje in ljudje). Eno fotograijo smo pustili na severnem zidu. Na tisti fotografiji je Nina, ki sem jo posnel na strehi Levstikove 9 v Ljubljani (link na Tanjin in Dejanov projekt), kjer trenutno stanujeva. Vsi mislijo, da je na fotki kakšen fant, ampak to je Nina, ko je poskusila, kakšna je, če se obriješ po glavi. Takrat ji je bila všeč Mobijeva spletna stran in videla ga je v podobni situaciji s puloverjem, napol potegnjenim čez glavo.
Ko sem bil zadovoljen s postavitvijo, sem šel nekaj pojest in srečal Žigo. Pogovarjala sva se malo o stanovanjih, ki jih oba odplačujeva, o pravzaprav nezmožnosti življenja od umetnosti same in celo o pričakovanju otrok. aNo, šele po tem sem se pridružil staršem v novem stanovanju in presenečeno ugotovil, da sta sama že postavila dva nosilna jeklena nosilca za podest. Zelo sem zadovoljen in hvaležen sem jima za to. Čakal nas je še na hodnik, ki smo ga do večera očistili in pripravili za kitanje in pleskanje. Kljub željam in velikim trudom, da bi se lahko vselili do božiča, to ne bo mogoče. Optimistično bi bilo razmišljati celo o februarju, marec bi bil pa kar pravšnji za naslednji datum možne selitve. Sicer sem nekaterim v Perpetuum Jazzile obljubljal, da se končno pojavim na pevskih vajah že zaradi tega, da se zmenimo za videospot, ki naj bi ga naredil že konec oktobra?! Hmm, letos se mi stvari nevarno umikajo v drugo leto. Ponoči sem pripravil še tri zvočne CD-je za muzejsko postavitev v Slovenj Gradcu. Vzel sem si tudi dopust v Koroški galeriji, kjer sem polovično zaposlen.

V četrtek sem imel tri odprtja, seveda pa nisem hitel na vse tri, ker je to za zdaj še nemogoče, sploh kar se tiče dislokacij, ki so daljše od sosednje ulice. V Celje sem poslal DVD, v Slovenj Gradcu je vse bilo dokončano tudi s pomočjo drugih tehnikov, katalog, ki sem ga oblikoval, pa je prevzel muzej sam. Upam, da je v redu. Ga nisem še videl. Na tiskovni konferenci U3 nisem bil, dobil pa sem dva kataloga. Enega zase in enega za Boža, ki mi je prijazno napisl tekst zanj. Kasneje mi je Božo poslal SMS, da je zbolel. Popoldne sem osvežil svojo stran s fotografijami najnovejših postavitev pred Moderno, potem pa odšel na odprtje. Bilo je kar veliko ljudi. Večer se je končal v gostilnici Čarli z dobro večerjo in slovesom od Christine in Frédérique. Obema sem podaril po eno fotografijo.

Hura, petek imam fraj!
Danes je tak otožen dan, ker nisem nič pametnega naredil, čeprav sem hotel. Če ne bi nič pametnega naredil in bi to hotel bi bilo drugače (recimo ležanje na postelji in branje novega Harry Potterja). Pa še dopust imam! Šel sem ven in poslikal lokacije, kjer so postavljeni billboardi, dal razvit fotografije. Veliki 6 x 6 diasi niso uspeli, čeprav sem ravno včeraj dobil iz popravila svoj Pentacon. Moram reklamirati drago fino mehansko popravilo, ker kaže, da niso nič popravili. Tudi nov DVD sem hotel narediti in ugotovil, da nimam dosti prostora na disku, hmm. Vmes sem že misli, da sem pokvaril DV-kamero in bil čisto iz sebe. Mene res včasih takšne malenkosti spravijo čsito iz tira. Sicer pa ne znam več biti na miru. Deloholizem je škodljiva stvar.
Izrezal sem članke iz Dela za arhiv, videl, da je v soboto posnetek koncerta Perpetuum Jazzile ob naši 20. obletnici. Zdaj nas bo veliko na TV. Klical me je tudi Gorazd in Tadej za naslednje vabilo Galerije P74 in zloženko. Tudi za Tadeja sem v zamudi z e-projektom za P74. Upam, da ga končava drug teden. Čuden dan je bil danes, potem sem se spomnil tudi, da moram napisati ta tekst. Začeti moram delati vabilo za Benetke in katalog. Jernej mi je že napisal besedilo zanj. Ga moram še prebrati. Trenutno poslušam Ladies of the Canyon Joni Mitchell. Z Nino naju je malo strah, kaj bo z najnim otrokom, ki ga pračakujeva. Jutri imamo pregled.

BORUT PETERLIN: Let nad šanghajskim gnezdom in U3 bo vse drugače
Novo mesto, četrtek, 25. december 2003

Končno! Zbudil sem se brez budilke ob pol šestih, kar pomeni, da se zopet počasi vračam v svoj bioritem. Naprej.

Letim naprej, a se vračam. V Evropo. Sedim v airbusu 340, vse je abstraktno in popolnoma nepredstavljivo. 11. četrtek. Naj še tako hitro tečem, ne morem izkusiti hitrosti 920 km/h, niti višine 11 km, saj je najvišje, kar se je povzpelo moje jadralno letalo, bilo 1850 m in menda je -55º C zunaj.

Anton Rop je prerezal vrvico in odprl razstavo Različnost enakega v Šanghaju. Pomembna razstava. 5. petek.

Spomnim se nekega julijskega jutra, ko sem se vzpenjal po stopnicah in razmišljal, da bi rad šel na Kitajsko. Saj sem se že namenil tam opraviti podiplomski fotografski projekt na gori Vu Dang v notranjosti Kitajske, a je odpadel zaradi sarsa. Sedaj se je polegel in rad bi šel. Saj ne takoj, enkrat. Recimo v roku petih let. In ponavljal molitev Ne pričakuj NIČ in dobil boš VSE!

Lahko pa let primerjam z dnevno sobo, kjer je naslonjač, TV in okno. Letim. Sedim v sredini. Škoda, rad gledam skozi okno, navzdol. 1. ponedeljek. Vsi ti mali avtomobilčki, vsak na svoji poti, a se gibljejo skupaj kot reka. Tudi sam sedim pogosto za volanom in vozim po tej isti cesti skrbi, tam daleč, doli. Hvala za ta pogled! Hvala za to perspektivo. Tako ničen in tako edinstven.

Nekaj ur pozneje me pokliče Tomaž in mi pove, da skupaj s Hujiqin in Nadjo pripravljajo razstavo Različnost enakega v Šanghaju. Vpraša me, ali bi sodeloval pri projektu. Začnem se smejati iz vsega srca in mu povem, da sem si danes zjutraj na stopnišču zadal plan, da v naslednjih petih letih obiščem Kitajsko. Pomembno je, kam usmeriš pogled. Hvala. V tišini se priklonim.

Sledilo je bučno ploskanje. Premier preda škarje in rdeči trak ter stopi naprej. Nadja ga popelje v prvo nadstropje, prav do mojih fotografij. Izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz v slogu: »Šta je umjetnik htjeo da kaže?« Pokaže, katere fotografije so mu zelo všeč, in blaženo kimam. Nato pokaže fotografijo zbitega srnjaka in reče: »Ta pa ni dobra!« Z Nadjo se spogledava, nato me reši iz zagate s pojasnilom, da se ob petih zjutraj ne dogajajo samo lepe stvari. Cenim, da je povedal svoje mnenje. Seveda se ne strinjam, a treba je komunicirati.

»Ti si masiral dete, on pa mene. Kolcal je, pa sem poslušala s stetoskopom. Tudi srčka sem slišala. Topel dom sva midva zanj. Ljubim te, zlato moje! Vstajam v nov dan. Alenka« 9. torek.

Odvzema plin, 820 km/h. Vsi spijo. Brnenje motorjev čutim v trebuhu. Vzdihnem. Globlje. Počasi izdihujem zrak, sprostim glasilke in spuščam zvok v sozvočju motorjev. Letiva. Vsi spijo. Vi kar spite. Vse je v najlepšem redu, vse je OK. 11. četrtek.

2. torek. Namestili so nas v hotel, oddaljen le 10 minut hoda od čudovitega muzeja sodobnih umetnosti Doland, kjer bomo razstavljali. Naša skupinska razstava sodobnih umetnosti je prva v zgodovini Kitajske. Med dvaindvajsetimi Kitajci zastopamo Slovenijo avtorji: Hujiqin Wang, Tomaž Lunder, Andrej Zdravič, Nataša Prosenc, Mirko Bratuša, Irwin-i in jaz, kot kustosinja pa Nadja Zgonik. V celotni izkušnji izpostavljam dve stvari.

25. četrtek. Uroš Abram bo delal sprejemne na Famu akademiji in pride pred kosilom po nasvet in pomoč pri selekciji. Povem mu, da za uspeh ne zadostuje samo dobra fotografija. Da je potrebna predvsem dobra zgodba. Suverena, celovita in avtorska.

Roman Uranjek je nedvomno ena izmed boljših izkušenj, ki so se mi zgodile v Šanghaju. Pravi: »Za uspeh ne zadostuje samo dobra fotografija! Potrebna je predvsem dobra zgodba! Suverena, celovita in predvsem avtorska!« Četrtek, 4.

9. torek »Evo smo negovali otročička na materinski šoli. Ta je bil priden, malce plastičen, ampak sila nezahteven. Sprehajam peseta, je mrzlo kot pes. Hej! Danes je že jutri! Papa. Alenka«

Spuščam zakrilca, povečujem naklon. Zračna zavora stresa telo in le to, brez povečanja horizontalne hitrosti, tone navzdol. Počasi drsim nazaj. Gume zacvilijo najprej v Münchnu, nato še na Brniku.

V soboto, 13., si ogledam, kje bodo razstavljene moje fotografije na U3. Šok! Moja stena je dolga 22 m + 5 m stranska. Christine je izbrala le 15 fotografij in je zelo stroga glede spoštovanja svojih odločitev. Odločim se za različne velikosti. Skupaj ugotovimo, da je še vedno premalo fotografij, tako na dan odprtja pripravim še 23 fotografij. Ta dan je bil nekaj posebnega. 18. četrtek.

Navadno vstanem zelo zgodaj in si vzamem eno uro časa za jutranji sprehod in tai či telovadbo. Počasi začnem dan. Ne tokrat! Mudilo se je, da še zajtrkovat nisem uspel. Kljub temu sem ostal miren. Globoko sem dihal, se držal vzravnano in mislil samo na stvar, ki jo trenutno počenjam. Nisem pogledal na uro. Ko sem vse opravil, sem ugotovil, da sem celo zgoden. To je smisel tai čija, ohraniti mirno kri in reagirati zavestno, ustrezno.

Alenkica me čaka. Lepa je. Visoka nosečnost ji paše. Rada se imava kot še nikoli. Podpira me z vsem srcem, samo ne prenesem pogleda, ko ji povem, da me bo U3 razstava stala veliko več, kot sem mislil in da sem se moral zadolžiti. Otroka pričakujeva 8. februarja. Če bo fant, mu zagotovo ne bo ime France.

Druga stvar, ki sem si jo najbolj vzel na srce, je zgodba Irwinov, ko so jim galeristi zabičali, da jih bodo zastopali pod pogojem, da ne bodo nikoli, nikdar svojih slik podarili. Če bi se podarjena slika prodala pod ceno, bi to zelo negativno vplivalo na vsa njihova dela in njihov ugled.

Sam sem razdal veliko fotografij in z olajšanjem lahko rečem, da imajo vsi moji prijatelji vsaj eno mojo fotografijo, tako mi ne bodo zamerili, da sem spremenil načela. Pred kratkim mi je prijatelj dejal, da bi rad podaril nekomu mojo fotografijo in ga zanima, koliko me stane ena moja fotografija. Debelo sem pogledal in odvrne, da bi mi plačal stroške izdelave fotografije in mi s tem odprl možnosti za morebitno sponzorstvo. Odvrnil sem mu. Naj pomislim. Šolanje v Pragi je stalo štiri milijone tolarjev, podiplomski študij v Londonu šest milijonov tolarjev, oprema še dodaten milijon tolarjev, filmi so stali vsaj petdeset tisoč tolarjev in povečava konkretne fotografije stane šest tisoč tolarjev. Sedaj pa mi ti prosim povej, koliko me stane ena fotografija?

Trdim lahko, da sem s svojim Blanikom letel višje kot airbus, saj sem skozi okno iztegnil roko in se dobesedno dotaknil oblaka in nedvomno je bilo danes zjutraj hladneje, saj sem potreboval rokavice.

Vidiš ljuba Alenka, vse je v redu, vse je OK. U3 je danes in danes je vse drugače.

Sorodna novica:
Četrti trienale U3: Tukaj in tam
P>