Ponedeljek, 31. maja

Zbudim se kot v agoniji, sicer to ni nič novega v zadnjem mesecu dni. Spim največ pet ur na noč, kar je pravzaprav razkošje. Če pa že spim, v spanju preživljam agonijo polbudnega stanja in zjutraj ne vem, ali sem sanjala ali preprosto bedela. Da sem bila gostja Mariove oddaje »Spet doma«, vem zagotovo. Bilo je namreč nadvse prijetno klepetati z njim. Če pa sem povsem iskrena, se nisem mogla povsem sprostiti vse do konca oddaje, nisem bila povsem zares jaz, ker me ves čas preganja paranoja neizbežnega približevanja Festivalu dnevov šansonov La Vie En Rose. Deseta obletnica Cafe teatra, šanson in še enkrat šanson. Pred skoraj dvajsetimi leti nisem niti sanjala, da me bo tako zaznamoval in ravno tako pred desetimi leti ne bi verjela, da bom zdržala s Cafe teatrom kar celih deset let. Če začnem seštevati, potemtakem kar trajam. Jaz in moj bolni altruizem.

Torek,1. junija

Preklet bodi dan, ko sem se spustila v vse skupaj. Preživela sem že marsikaj, ampak toliko bananinih olupkov pa že dolgo nisem dobivala pod noge. Le zakaj, če pa bojda šanson nikogar ne zanima? Ampak naenkrat različne ljudi zanima na različne načine. Ne morem verjeti, do kod seže človeška nečimrnost! Vsak dan se mi projekt vsaj trikrat sesuje in spet sestavi. Lahko zlezem vase in poiščem krivdo pri sebi in se vprašam že tisočič: Čemu vse skupaj? Kaj je s tem šansonom, da je tako zunaj institucij? Kakšen šport je to? Ta introvertirana, poetično zasanjana kombinacija adrenalinskega parka, kjer je, objeti svet in poljubiti svet, manj cenjen element kot dvojni »ritberger« prve dame rumenega tiska. Ta najčistejša oblika sinteze telesa in duha, ta večni maraton po neskončnih poljih … La Vie En Rose, katerega edini doping sta poezija in glasba. Ah, kar sem si skuhala, bom pojedla. Pa čeprav bo zadnjič. Ampak tega pred svojim možem ne smem več niti izgovoriti, ker to rečem vsakič, in še preden izgovorim stavek do konca, že skačem v nov in prazen bazen na glavo. Še teden dni!

Sreda, 2. junija

Edith Piaf ni ničesar obžalovala, obenem pa je trdila, da je svet rožnat. Kaj pa jaz? Danes sem boljše volje. Karte se prodajajo, in to dobro. Torej le ni zaman? Razveseljujejo me ljudje, ki prihajajo po vstopnice k meni in Branki v pisarno.Vsi so razneženi zaradi pestrega programa. Vračajo mi voljo in energijo in nas spodbujajo. Seveda me vsi po vrsti sprašujejo: Kaj pa, če bo … Prekinem jih že prej, kajti te besede ne bom niti izgovorila niti napisala tja vse do 11. junija. V četrtek 10. junija bo namreč na grajskem dvorišču ljubljanskega gradu sončno in toplo!

Z Branko se po dolgem času spet smejiva. Obujava spomine na pretekle čase, na sam začetek Cafe teatra. Imeli sva pisarnico 3 x 2 metra. Vendar to ni bila navadna pisarna, ampak multipraktik. Pisarna, garderoba za igralce, blagajna in fundus kostumov in rekvizitov, kjer si moral presneto paziti, da te ni ubil kakšen kos scenografije ali česa podobnega. Ko sva zjutraj prišli v pisarno, sva morali najprej pospraviti vse ostanke prejšnjega večera. To pa so bile ponavadi razne spodnjice, nogavice, ostanki vate, šminke. V tej sobi so se igralci preoblačili, maskirali in vadili. Midve pa zjutraj delali. Ampak takrat je bilo najlepše. Če je prišel kdo v napačnem trenutku kupit vstopnice, ko najina kamrica še ni bila pospravljena, je resnično dobil občutek, da je vstopil v kakšen madžarski kupleraj iz petdesetih let. Da ne omenjam celih zabavnih šovov, kadar je kostume za novo vlogo preskušal kateri od igralcev! Ah, spomini! Kakor koli že je bilo in kakor koli je danes … bilo je veliko, veliko zdravega smeha. Kar pa tudi ni kar tako?
In danes sva v podobnem položaju. Zasute med vabili, programskimi knjižicami, vstopnicami … in s prikritim nemirom pred pričakovanjem. In jaz se končno spet smejim.
Torej, za domovino s šansonom naprej!

Četrtek, 3. junija

Danes ima moj sin peti rojstni dan. Na srečo je na orožnih vajah z vrtcem v Kranjski Gori. Temu se sicer uradno reče letovanje in mi v teh dneh tolaži vest. Kajti v resnici ne obstajam, sem le privid same sebe. Projekt, kot je ta, bi v normalni situaciji moralo pripravljati vsaj petnajst ljudi. Spim nič, če pa že, potemtakem s telefonom in računalnikom hkrati, za hrano nimam časa, usklajujem termine za vaje, tehnične plane, skrbim za medijske objave na vseh koncih in krajih, denarja primanjkuje oziroma ga ni! In čaram. Sponzorje, prijatelje, razne oblike uslug, pomoči, izumljam ideje, kako in na kakšen način ljudi čim bolj zares obvestiti o vsem skupaj. Brez moža ne bi zmogla. Nikoli! Rešuje me, kjer je mogoče. Tako zasebno kot poslovno. Privilegij je imeti osebnega scenografa, ki premore še toliko različnih znanj kot on.

Pogovor z Radojko Šverko. Prinesla je note za drug šanson, kot je bilo predvideno v začetku. Tudi prav, ta bo še lepši. Kaj pa Arsen in Gabi? Ljubezniva kot vedno, on duhovit in poln idej. Ponovno pri močeh in zdravju. To bo njegov prvi nastop po operaciji, ki jo je prestal. Njegov predlog v zvezi z nastopom Radeta Šerbedžije mi je »nad« všeč. Ampak vam ne bom izdala skrivnosti, saj potem ne bi bilo presenečenja. Zoran Predin in Jani Kovačič kot preizkušena mačka ne komplicirata prav nič. Alenka Godec, Darja Švajger in naša Branka Kraner se samo smehljajo. Po principu: prišle, videle in zmagale. Bi rekla, da normalno za pevke tega formata. Jure Ivanušič spet pluje v gledališču, kot dober prijatelj mi stoji ob strani in mi napoti pomoč v obliki vsestranskega Marka Vezoviška. Pisca, glasbenika in še kaj. Lara Jankovič še išče harmonikarja, Poljakinja ne obvlada nobenega tujega jezika, razen pantomime, brez prevajalke ne bi prišla nikamor, moja draga prijateljica Francozinja Corine pa s svojo angleško francoščino spravlja v obup vse po vrsti, njene note so se izgubile v mednarodnih vodah. Šerbedžija¸ preseljen v Hollywood, je skregan z vsemi tehnološkimi pripomočki, od mobitela do računalnika! Komunikacija z njim presega običajni čudež ...
Ne daj se godinama … in se ne da! Celo vedno boljši je in bo prišel prek Atlantika celo k nam. Uf!

Kje je Ksenija Prohaska trenutno? Nisva se še dogovorili, kakšno lučno opremo potrebuje. Seveda, ženska je na odru. V italijanščini igra Marlene Dietrich. Nisem je niti razumela, kje se trenutno nahaja. Potrebovala sem dve leti, da mi je uspelo dobiti njen prvi prosti termin za gostovanje v Cafe Teatru. Ko se je pojavila na naši tiskovni konferenci, je moškim preprosto zastal dih.Moj bog, vsi nastopajoči so razpeti na sto strani neba, kaj pa, če pozabijo priti v Ljubljano? No, to se ne bo zgodilo.

Petek, 4. junija

Čas je, da se umirim. Skoraj vse je nared. Skrb in nadzor nad prodajo ima Branka.. Vreme bo in sploh kar bo, pa bo. Sedaj sem končno na vrsti tudi jaz. Leta so minila od zadnjega projekta.

V ponedeljek se vračam na oder z židovskimi šansoni, s Klezmerjem. Z glasbo judov iz vzhodne Evrope in s kvartetom Akord. Fantje so sijajni, njihovo muziciranje je balzam za uho in dušo. Kako sem se znašla v tej zgodbi? Naključno? Ne, naključij ni. Pred leti me je pokojna pisateljica in igralka Berta Bojetu začela navduševati za ta eksperiment, vendar nisem bila dovolj zrela za kaj takega. Usoda pa je nanesla, da sem spoznala njenega sina Klemna Jelinčiča takoj po vrnitvi iz Izraela v domovino. In če se nova pota usode ne bi poigrala z menoj in me spoznala s fanti iz kvarteta Akord, ki se v vsem svojem glasbenem repertoarju najbolj navdušujejo ravno nad Klezmerjem …, bi bila tudi tokrat samo v zakulisju šansona. Resnično piko na i vsemu skupaj so dodali prav oni. Poleg vsega, kar preživljam v teh dneh, se še dodatno vozim vsak večer v Celje na vaje, kajti Akordi tam domujejo. Uživam v delu z njimi. Utrujena sem. Nič takega in nič novega.

Pomembno je, da se spet vračam na oder, kjer bom lahko znova ustvarjala pravljice zase in druge. Kar vrnite se malo nazaj. V čas, ko so bile vaše babice še mlade. V Galicijo, mogoče tam okoli Krakova ali pa v Litvo ob Baltskem morju. V čas, ko je še enajst milijonov Evropejcev govorilo jidiš, to čudovito in sočno slovansko nemščino s hebrejskimi besedami. Ali pa v današnji Brooklyn, Jeruzalem ali Antwerpen, kjer se žabi reče Di Žabe in peči Der Pripeček. Svet rabinov, kantorjev, klezmerjev, odličnih violinistov, prepisovalcev svetih tekstov, pa tudi šivilj, pekov, mesarjev,mlekaric ali čevljarjev. Svet mater, očetov in otrok. Celo vesolje. Cela civilizacija. Od zibelke naprej. Mar se ne sliši čarobno? In takšna je tudi njihova glasba in besedila, ki jih je iz jidiša prevedel Klemen, prepesnil pa moj najljubši slovenski pesnik, Milan Dekleva. V ponedeljek ob devetih zvečer se začne konec mojih nočnih mor in začetek novih strahov. Do takrat pa vaje, vaje in še enkrat vaje!