, goriški festival, ki združuje dve sosednji državi in dve kulturi, letos poteka že drugič in se bo končal 31. avgusta. Nova Gorica, Gorica in Šempeter pri Gorici gostijo festivalske dogodke, umetnike, glasbenike in plesalce ter obiskovalce. Kakšno je bilo vzdušje med vrhuncem festivala ta konec tedna, nam sporočajo v dnevniškem zapisu.

Sreda, 7. julij

Organizatorji GONGFEST-a smo že globoko zajadrali v nepredvidljive vode organizacijskega procesa, ogrevanje je že davno mimo, štart tudi, zdaj pa se mrzlično pripravljamo na naslednje dogodke, ki bodo hkrati vrhunec festivala in se bodo zgodili prihajajoči konec tedna. V Novo Gorico bodo prišli izvajalci svetovnega formata (Manu Dibango in Ray Lema, skupina Almamegretta in Joao Bosco), temperatura se dviguje, napetost raste, priprave so potekajo, pričakovanje je veeeliko …

Začetek smo že uspešno prestali. V nedeljo, 4. julija, se je zgodil otvoritveni koncert v italijanski Gorici, kjer so obiskovalce navdušili Zlatko Kaučič in Paul McCandless Quintet. Džez za dušo. Gledalci zadovoljni in organizatorji tudi, se razume. Vreme nam je za zdaj naklonjeno in pričakujemo, da bodo višje sile tudi v prihodnje z nami prijazne. Do koncerta Manu Dibanga in Ray Lema nas ločita le še dva dneva. Do takrat pa akcija: usklajujemo, dodajamo, prirejamo, delimo letake, urejamo spletno stran, pišemo, dajemo intervjuje, se potimo, ja, ne boste verjeli, tudi živce zgubljamo, ampak potem jih najdemo in nato spet malo telefoniramo, hitimo, razpravljamo, urejamo in po potrebi tudi improviziramo … in tako vsak dan in vse ure, no, skoraj vse. Spanje za zdaj pač ni prioriteta.

Četrtek, 8. julij

Nova Gorica se končno prebuja iz vročinske zaspanosti in občutek, da smo za to zaslužni mi, ni slab. Ma kaj slab, fantastičen je! Po celi Goriški smo pustili sledi – Gongfest živi! Na plakatih, v medijih, v sliki in besedi …, in kar je najpomembnejše, v pogovoru med ljudmi. Že samo to, da se o festivalu govori, nam daje potrditev, da delamo dobro. In celo tistim, ki se dogodkov ne bodo udeležili, smo popestrili okolico z rdečo barvo na naših plakatih. Če jim že glasba ne daje energije, naj jo najdejo vsaj v barvi. Ne moremo si kaj, da ne bi našega entuziazma, energije in idej trosili kar vsepovsod in jih delili z vsemi. Prevzetno? Ah, ne – prijazno!

Namen našega festivala je povsem nevsiljivo združiti dve kulturi, dva naroda, dve državi in jih povezati z enotnim jezikom, jezikom umetnosti. Spomini na lanski prvi poskus so nostalgični. Pustolovščina … veliko še nismo vedeli in več improvizirali. Letos smo pametnejši. Drugi razred. Učiteljica se nam zdi letos strožja. Naloga je težja, imena na odrih so še večja od lanskih, vznemirjenje pred prihajajočim koncem tedna vse večje in ocene, upamo, tudi. Brrr, težko je biti brezhiben in hkrati simpatično spontan. Ta drugi razred ni prinesel veliko …, še kar naprej se pojavljajo presenečenja, ki potem sprožijo brezglavo tekanje sem in tja in telefoniranje in sploh ugotavljamo, da vsako presenečenje pač ni »kinder surprise«. Upamo, da bomo zdržali pritisk in da nam bo uspelo navdušiti …

P. S.: Spanje še vedno ni proriteta.

Petek, 9. julij

Danes je dan, ki smo ga vsi tako nestrpno pričakovali. Zgodil se bo prvi koncert izmed trojice velikih. Časa za urejanje še zadnjih podrobnosti je vse manj in prav kmalu ga bo dokončno zmanjkalo. Hm, je že tako, da časa ni nikoli preveč. Čeprav smo globoko v pripravah na današnji koncert, nam misli nehote uidejo na lanski Gong. V prijetno zavetje poznanega. Aaaah! Maceo Parker je s svojim saksofonom v ritme funka zazibal še najbolj zaprisežene »neplesalce« in sprožil vsesplošno poplesavanje navdušenega občinstva. Nori Maceo in njegov funky saksofon sta vžgala že s prvim taktom, nato pa samo stopnjevala vročino … Nova Gorica se je razmigala kot že dolgo ne. Bravo Maceo, bravo mi! Uspel nam je zadetek v polno. Ja, lepi spomini so nesramna reč, ker potem hočemo še več od prihodnosti. In ko se prenehamo spominjati, se zavemo tistega, za zdaj še nepoznanega – današnji koncert je pred vrati! Manu Dibango in Ray Lema. Pristna afriška glasba sredi Nove Gorice. Fantastično! Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen!

Zdaj pa naprej delat. Pogledi pa kar sami silijo v nebo ...

Sobota, 10. julij

Pa smo ga. Spravili koncert pod streho. Vreme je bilo prijazno, atmosfera poletna, obiskovalci dobro razpoloženi in od trenutka, ko so na oder stopili glasbeniki, smo vedeli, da se nam obeta lep večer. In je bil. Ko so na sceni pravi profesionalci, se lahko tudi organizatorji sprostijo …, končno trenutek miru. Tudi sicer z njimi ni bilo naporno. Izkazali so se kot zelo simpatična in prijazna ekipa z ne preveč zvezdniškimi zahtevami. Samo okus za viski imajo povsem različen. Vsak namreč pije svojega. No, sprejemljivo.

Nekaj smešnega … Vstopnina za koncert je bila samo tri tisočake, kar se je nekaterim zdelo veliko. Nekam smešno se sliši, ko pa skoraj toliko mladina odšteje vsak konec tedna, da posluša domače skupine vprašljive kakovosti, ki jih tako ali tako lahko zastonj vidi na vsaki vaški veselici. Človeka malce pogreje …

Manu Dibango in Ray Lema sta nam dala tradicionalno Afriko na sodoben način. Prepričljivo! Celo varnostnik, ki je na začetku godrnjal, da mu bo ob taki glasbi čas počasi mineval, je že nekje na sredi koncerta z nogo na skrivaj tolkel v ritmu glasbe. Če so njega uspeli prepričati, potem ni dvomov. Koncert je uspel. In potrdil, kar festival Gong je – poklon umetnosti. Kritike prepuščamo strokovnjakom, rečemo lahko le: »Včeraj je zmagala kakovost!«

Nedelja, 11. julij

Včasih je traba priznati premoč višjim silam. In včeraj so bile še kako na delu. Koncert italijanske skupine Almamegretta se ni izšel po načrtih, kar ni lahko priznati. Kam so se izgubili ljudje, ni znano. Višje sile na delu - prvič. Koncert se je sicer začel, ampak kmalu tudi dež. Višje sile na delu - drugič. Povsem dokončno pa je namesto nas odločila tehnika. Višje sile na delu - tretjič. Kar je veelika škoda, kajti tisti, ki jih tam ni bilo, so zamudili res obetaven začetek nečesa, čemur bi ob morebitnem nadaljevanju zagotovo rekli odličen koncert. Tako pa so se glasbeniki morali umakniti že po pol ure igranja. Velika škoda! Za obiskovalce. Za nas. Za umetnost.

Ponedeljek, 12. julij

Včeraj se je zgodil še zadnji od treh velikih koncertov, kjer je občinstvo začaral Joao Bosco, eden od treh največjih izvajalcev brazilske popularne glasbe. Število tri ne more biti naključje, kajne? Ker je pravljično. In ker je posebno vrsto pravljice in zgodbe govorila tudi Boscova kitara. Vsak si je lahko, ob neznanju portugalščine, ustvaril svoje svetove in potoval po njih še dolgo po koncertu. Še en dokaz, da lahko umetnost res ruši meje in odpira prostranstva, za katera še slutili nismo, da obstajajo. Boscova kitara je sicer vajena večjih prostorov in množic …, ah, zato je bilo pa včeraj vzdušje toliko bolj domače in prijazno. Višje sile iz prejšnjega dne se še niso pomirile. Večer je bil hladen. Ritmi zato toliko bolj vroči. In občutki fantastični!

Zdaj si lahko malo odpočijemo, do naslednjega koncerta je še enajst dni, s plesom pa se bomo razgibali avgusta. Končno si bomo lahko vzeli čas – za razmislek in oceno preteklega. Nato pa naprej – novim izzivom naproti!

Konec

SORODNE NOVICE:
Festival dveh narodov in treh mest
Gongfest za začetek v afriških ritmmih
Džez, dub, latino Gongfest