Kaj lahko pove avtor o svoji razstavi? Veliko ali pa nič. Odvisno od njegovega razpoloženja. Danes sem take volje, da bi najraje miniral svet. Terorist, bi rekli in se smejali, terorist, bi rekli in se naslajali ob misli, ko bi nekoga lahko razpeli na križ. Še sreča, da taka logika ni zmagala, ker bi se nam svobodno mislečim slabo pisalo. Kaj naj rečem, to bi lahko bila iztočnica za razstavo, ki govori o reakcijah okolja do posameznika. Kaj se z današnjim okoljem sploh dogaja? To vemo vsi, vsak posebej ve in se prilagaja. Ne vem pa, če se vsak zaveda, da predstavlja delček svojega okolja in da se to okolje v večji ali manjši intenzivnosti odziva na vsak svoj delček posebej, to je na vsakega posameznika. Tega večina ljudi sicer ne vidi, niti se ne ukvarja s tem vprašanjem, ker se jim zdi, da so premajhni ali da nimajo dovolj moči, da bi opozorili okolje nase, na svoje potrebe. Mogoče so vsi preveč zaposleni s svojim življenjem, sistem jih žene, da ne razmišljajo o sebi, bombardirajo jih z milijoni nepotrebnih informacij, ki meglijo um, zamenjujejo prave potrebe z nepotrebnimi željami, te pa posledično usmerjajo energijo ljudi od pravih problemov k popolnoma nerealnim stvarem. Zakaj je lažje razmišljati čredno? Zato, ker sploh ni potrebno razmišljati!!! Večini ljudi je lažje izpolnjevati naloge in jokati nad svojim bednim življenjem, kot pa da bi se borili vsak posebej za svoje pravice in imeli stališče, pa čeprav vsak po svojih zmožnostih. Zdaj ne govorim o kaosu, ki bi ga omenili vsi manipulatorji takoj, ko bi ta tekst prebrali, temveč o tem, da bi ravno ljudje z močjo morali pustiti ostalim, da se svobodno izražajo. Zakaj sem tako ogorčen nad posameznikom? Zato, ker tisti, ki ima moč, ne razume, zakaj ta sploh obstaja. Taki ljudje potem krojijo usodo ostalim. To ni pravično niti moralno niti etično niti solidarno ... našel bi še najmanj sto razlogov, kaj to ni.

Kaj je glavna napaka nas vseh? To, da mislimo, da nas lahko vodijo posamezniki, to, da lahko živimo v približku sistema, ki smo si ga sami izbrali. Kaj sploh je demokracija? Nas osrečuje? Posameznike že, kaj pa vse ostale? Ali ne mislite, da je to ena velika potegavščina posameznikov z močjo, da "umirijo množice", ker navidezno vsi upravljamo z državo. Ali ne mislite, da je to pretveza za vlečenje bajnih zaslužkov posameznikov, pa ne samo v tej državi. Ali ne mislite, da bi to bil lahko en velik svetovni nateg, ki so ga sproducirale multinacionalke, da opravičijo svoj obstoj? Zakaj se jaz ukvarjam s temi problemi, saj so tako ali tako nerešljivi? Ukvarjam se z njimi, ker ne verjamem, da je sploh kaj na tem svetu nerešljivo. Vse se da rešiti, metulja s pajkove mreže, glavo človeka, vas, mesto, državo, planet, samo volje nam manjka. Te pa nam manjka zaradi vsega, kar sem povedal prej. Postajamo apatična masa, ki jo zanima samo še šport prek televizije, seveda, trači celo zasenčijo mednarodne probleme (pomislite na Beckhama in Victorio), po glavah se nam valijo inteligentno žaljive reklame, hot dog je boljši od domače mineštre, sosed ne sme imeti boljšega avta, dve leti star stereo ni več v trendu, zato ga je treba zamenjati. Vsak gleda samo še na svojo korist.

Stvari se pač spreminjajo, bi rekli nekateri, ampak samo nekateri, ne vsi. To bi rekli oportunisti, pragmatiki in izkoriščevalci naivnosti množic, ki je zaradi nezadostne izobrazbe izredno gnetljiv material. Kaj nam bo prinesel nov sistem? Malo skupino zelo bogatih in veliko množico revnih in izkoriščanih, ki bodo v roku dveh generacij še bolj neumni in neizobraženi, ker za izobrazbo ne bo dovolj denarja. To nam pove, da bo skupina zelo bogatih imela še večjo moč nad vsemi nami, v svetovnem smislu pa govorim o lastnikih multinacionalk. Slabo se nam piše. Še posebej srednjemu sloju. Nižji sloj je tako ali tako že zdaj na psu. Rešitev? Pomagajmo si sami, in to vsak sebi. Šele po takem angažmaju bomo videli, kaj pomeni trud za samega sebe. Potem bomo lahko pomagali tudi drugim. Morala se nam bo zvišala, zato nam tudi ljudje z močjo ne bodo izgledali tako nedosegljivi in grozljivo močni. Vsak posebej bo moral opozoriti okolje nase in se s tem osvoboditi sistemskih spon, ki tlačijo in žalijo našo inteligenco.

Da se ne oddaljim preveč od pravega razloga svojega pisanja, bom povedal tudi nekaj o razstavi, ki jo imam v Cankarjevem domu. Postavil sem se v središče opazovanja in izzival svoje okolje, da se odzove name.

Povabil sem ljudi, ki jih poznam, naj me portretirajo tako, kot me vidijo oziroma tako, kot dobijo asociacijo name, ko nekje slišijo moje ime. Moram priznati, da ni bilo lahko, saj sem za 43 fotografij porabil skoraj dve leti življenja, da sem iztisnil predstavo o sebi iz vseh teh ljudi. Ko sem jih povabil k projektu, sem jih tudi prosil za njihovo angažiranost, ko dobijo idejo, da me pokličejo. Na žalost se jih je zelo malo odzvalo na tak način. Tega ne razumem, saj jim ni bilo potrebno narediti veliko. Dovolj je bilo, da povejo svojo vizijo, jaz pa sem bil pripravljen organizirati vse ostalo, kar pomeni pripraviti opremo, poskrbeti, da bo fotografija pravilno osvetljena, ustvariti take svetlobne pogoje, kot so si nekateri želeli, enostavno organizacija je bila na meni, na ostalih pa kadriranje, izostritev slike in pritisk na sprožilec. Ni mi jasno, zakaj se je bilo potrebno z nekaterimi mučiti dve leti, da so naredili eno fotografijo. Če je tako tudi v vsakdanjem življenju, potem se nam res slabo piše. Verjamem, da so bili nekateri prezaposleni, vem, da so se nekateri sploh prvič srečali s problemom ustvarjanja fotografije na tak način. Če ne bi bilo absolutnega angažmaja z moje strani, projekt ne bi zagledal luči dneva. Na žalost sem v tem pogledu zelo razočaran nad ljudmi, ki so sodelovali, sem pa izredno prijetno presenečen nad ostrino opazovanja, ki so jo pokazali.

Seveda se vidi tudi neangažiranost nekaterih, od katerih sem pričakoval absolutnost tega že zaradi njihovega deklariranja v družbi. Veliko sem jih moral poklicati in jih tudi izzivati v tej smeri, kakšnega je bilo potrebno tudi malo "brcniti v rit", da se je premaknil. Drugače sem z odprtjem zelo zadovoljen, kljub vsemu sem hvaležen vsem, ki so sodelovali pri razstavi in pripomogli, da se je vse skupaj uresničilo. Ljudje so prav tako izgledali zadovoljni, neki gospod mi je celo zaupal, da toliko lepih deklet že dolgo ni videl na enem mestu, še posebej pa ne na odprtju razstav takega tipa. V glavnem, angažma, angažma, angažma ...

Željko Stevanić

Sorodna novica:
ŽELJKO STEVANIĆ V MALI GALERIJI