Internat je bil pomembna začetna točka na njegovi baletni poti in pred kratkim se je vrnil tja med snemanjem dokumentarnega portreta.

RTV Slovenija je posnela celovečerni dokumentarni film Uživajte, oder je vaš o priznanem koreografu in plesalcu Edwardu Clugu, ki bo na sporedu Prvega programa Televizija Slovenija 1. januarja ob 22.15 (septembra so ga imeli že priložnost videti obiskovalci Festivala slovenskega filma v Portorožu). Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Nuše Ekar, režiral pa ga je Božo Grlj, je začel nastajati leta 2019 ob pripravah na baletno predstavo Hora. Baletni ansambel SNG Opera balet Maribor je po premieri v Mariboru gostoval z omenjeno predstavo v Romuniji, mestu Oradea.

"Balet Hora (Kólo) predstavlja Clugovo vrnitev v rodno Romunijo, kajti gre za glasbeno dediščino njegove domovine. Obenem pa v baletu odpira tudi vprašanja mame, ženske, posameznika," je za MMC povedala scenaristka Nuša Ekar. "Glasba, kostumografija se povsem dotakneta izročila Romunije. Nam pa se je kot celota – vsebinsko in upodobitveno, vizualno odprla kot nit – vračanje Cluga domov – z baletom uspešnega baletnega ansambla, katerega vodja je, in kot baletnik, ki je nekoč iz te dežele odšel, da bi našel boljši svet onkraj meja, in se danes vrača h koreninam. Hora je nekakšno vračanje h koreninam – v prenesenem pa tudi dobesednem smislu," še pravi scenaristka.

Po predstavi je kamera Clugu sledila tudi v mesto Cluj, kjer je kot desetletni deček stopil na pot baleta, nato pa še v rojstno mesto Stei. "V Cluju, večjem romunskem mestu, kulturnem, univerzitetnem središču, smo želeli posneti vsaj zunanjost internata, ki je imel pri Clugu z baletnega vidika najpomembnejšo (začetno) vlogo. V njegovih prostorih naj bi bili danes uradi, pisarne. Izkazalo se je, da je prazen, zapuščen od odhoda zadnjih dijakov, profesorjev. In ko se je Edward vzpel po stopnicah, je nenadoma vstopil v čas izpred več kot treh desetletij," se spomni scenaristka. Ta trenutek je v celoti zarezal tudi v scenarij, ki ga je bilo treba spremeniti. Temu je nato sledilo še srečanje z mamo, ki je bila pripravljena z gledalci deliti celotno zgodbo.

Prav to srečanje z otroštvom, življenjem v Romuniji konec 70. let, kar Edwardova mama zelo doživeto opiše, je postalo temelj filma, pove Nuša Ekar. Na vprašanje, kaj je tisto, kar je pri filmu posebej prišlo do izraza in je morda tudi njegova glavna odlika, odgovarja, da je prav v tem osebnem trenutku filma veliko odgovorov. "Je že res, da sta osebnost in značaj posameznika dva zelo pomembna dejavnika na poti k uspehu, vendar pa zagotovo nimajo nič manjše teže pri tem preizkušnje, ovire, ki prežijo nanj. Te ga lahko seveda onemogočijo, lahko pa ga okrepijo. Morda vcepijo še večjo odločenost za dosego cilja. In preizkušnje internata, ločitev od staršev v otroštvu, vračanje domov med počitnicami, srečanje s prijatelji in nato spet vračanje k disciplini internata, torturi starejših učencev, so pustili svoj pečat. Pečat odločnosti, neustrašnosti … "

Dokumentarni film bi moral ugledati luč sveta že leta 2020, ko naj bi na odru slovitega Bolšoj teatra zaživela premiera baletne mojstrovine M. A. Bulgakova Mojster in Margareta. Vendar pa se je snemanje filma zavleklo zaradi pandemije covida-19. Premiera v ruskem Bolšoj teatru, ki je bila tako vrhunec Clugove umetniške poti in s tem vrhunec našega filma, se je namreč prestavljala in tako je tudi projektu tekel čas, pove scenaristka, ki pa je na koncu dano ji časovno distanco pozdravila. "Ob tem in prav zaradi tega tudi vzpostavitvi nekakšne distance do vsega gradiva, ki ga je vedno, v tem primeru pa še zlasti, mnogo, mnogo preveč. In če greš v montažo filma zelo kmalu po snemanju, ko je še vse v tebi "živo", se zelo težko ločuješ od delov, ki jih ne moreš umestiti zaradi dolžine, pa tudi same zgradbe, dramaturgije … Pogosto se zgodi namreč, da ko gledam kakšen svoj film izpred let, ko je že popolnoma vzpostavljena distanca, ki jo omenjam, vidim, da bi z lahkoto tudi kakšen delček izpustili – da ne bi šlo prav nič "na račun" filma. Obenem tudi kot gledalka drugih dokumentarcev neredko vidim, kdaj je določen film po nepotrebnem nekje "razvlečen" … kar ne prinese drugega kot padca pozornosti … Ko smo šli po tej kar dolgi prekinitvi v montažo, je bilo veliko, veliko lažje krajšati, čistiti, brusiti film. Da smo prišli na dolžino celovečernega dokumentarnega filma, gre predvsem tudi na račun odlomkov Clugovih del, ki smo jim dali svojo besedo in zato ne delujejo kot podlaga ali zgolj ilustracija."

Ker je Mojster in Margareta eno najpomembnejših ruskih literarnih del, je bila preizkušnja upodobitve za neruskega umetnika še toliko večja, opozori. "Kot se je izrazil direktor Bolšoj teatra V. Urin, ki pravi, da vsak vidi to delo s svojimi očmi in ga na tak način tudi sprejme ali pa zavrne. In Clugov pogled je bil seveda nov, njegov, in občinstvo ga je sprejelo. O tem, kako zelo, je pričal aplavz s stoječimi ovacijami na premieri in nato razprodane vse ponovitve predstave. Spremljati umetnika, ki mu uspe takšen "veliki met", (in seveda tudi toliko drugih uspehov – doma in po svetu), je v tistem trenutku in tudi sicer neprecenljivo." Celovečerni balet Mojster in Margareta je pri Edwardu Clugu postal še eden od pomembnih in veličastnih mejnikov njegovega baletnega sveta.

Glasbo za film je napisal skladatelj Milko Lazar, ki je ob kostumografu Leu Kulašu in scenografu Marku Japlju eden od slovite trojice, ki je s Clugom ustvarila že veliko zelo uspešnih projektov doma in v tujini. Poleg Grlja in Nuše Ekar so pri nastanku dokumentarnega portreta sodelovali še direktor fotografije Jure Nemec, snemalca Bernard Perme in Vid Osredkar ter montažer Zlatjan Čučkov.