"Kadar je njihovo vodilo kolektivna sistemska izboljšava, je družbo mogoče izboljšati tako, da je vsem bolje, vendar je za to potrebna kritična masa ljudi," je med drugim dejala nekdanja viceguvernerka Banke Slovenije, ki z Galerijo Festić nadaljuje poslanstvo Galerije Festić.

Umetnost plemeniti in osvobaja – to je geslo Galerije Festić, ki jo je kot prvo razstavno-prodajno galerijo v nekdanji Jugoslaviji pred skoraj 30 leti v Mariboru ustanovil februarja letos preminuli častni konzul Bosne in Hercegovine Smail Festić. O vezeh bosanskih umetnikov s Slovenijo in Galerijo Festić, ki jo je venomer krasil tudi družbeni angažma, je v oddaji NaGlas! spregovorila nekdanja viceguvernerka Banke Slovenije dr. Mejra Festić.

Kakšne so vezi bosanskih likovnikov s Slovenijo?
Zametki Galerije Festić segajo v očetova gimnazijska leta, saj je kot gimnazijski dijak večino prostega časa preživel v ateljejih znanih slikarjev Božidarja Jakca, Ismeta Mujezinovića. Pravzaprav je oče imel umetnika v sebi. Galerija ni nekaj, kar bi nastalo kar tako zraven, ampak je to odraz stoletne tradicije, saj ima družina Festić korenine iz leta 1213 – takrat zgodovinske knjige navajajo prvi grb družine Festić. Oče je imel odnos do umetnin kot sporočilno vrednost, spoštoval jih je in občudoval. Je pa že kot novinar beograjske Borbe skrbel za izmenjavo kulture in umetnosti med Slovenijo in drugimi republikami in je v galeriji v Beogradu organiziral gostovanja slovenskih umetnikov.
Kako je bilo odraščati ob takšnem očetu?
Oče je bil dinamična, delovna oseba, deloholik, zelo rad je delal, bil je mislec in vizionar, pravzaprav entuziast. Zanj ni bilo problemov, vsak problem je imel rešitev in on je to tudi takoj udejanjil. Skozi učinkovito delo in udejanjanje vizij in idej je bil večkrat mogoče naporen za okolico, ampak jaz sem podedovala njegov značaj ...

Galerija je zdaj postala Mednarodni kulturni center Smaila Festića. Kaj je torej poslanstvo, ki ga želite nadaljevati?
Nadaljevanje izmenjave likovne umetnosti. Je pa oče ob koncu življenja, ko je že vedel, da se bo poslovil, ponovno izrazil željo, ki je bila bolj zahteva, da mora njegovo ime iti naprej skozi galerijo Festič in zato smo ustanovili Mednarodni kulturni center Smaila Festića. V bistvu pa vsebino kulturnemu centru daje moj mož Mihael Toš s svojimi projekti. Poslanstvo je dati družbi sporočilo in opozoriti na nevarnosti v svetovnih gospodarskih gibanjih, kot je digitalni vodnik zoper pozabo na holokavst. Sporočilo tega velikega projekta je »Nikoli več«, kajti holokavst se po drugi svetovni vojni po mojem mnenju ni končal. Prenesel se je na živali in skozi odnos do živali se kaže veličina naroda.
Organizirali ste tudi licitacijo umetnin v dobrodelne namene.
To bomo še organizirali. Društvu Borisa Krabonje Upornik je Galerija Festić donirala likovna dela in mislim, da je bila licitacija zelo uspešna. Podpirali bomo umetnike in predstavljali projekte mojega moža Mihaela Toša, ki bodo dali družbi sporočilo kot je na primer projekt, ki še ni bil predstavljen, Stara mestna jedra slovenskih mest - sporočilo tega projekta pa bo »Nikoli ne pomislimo, da je tujina boljša kot mi«. Tukaj imamo čudovita, lepa slovenska mesta. Pa tudi projekt, ki je bil v (prejšnji) petek predstavljen na Velenjskem gradu - Sarajevo, mesto svetovnega miru – detajliran prikaz mesta – Njegovo sporočilo pa je, da je na majhnem koščku zemlje mogoče doseči harmonijo in sožitje raznih kultur.

Kako to, da ste študirali ekonomijo? Doktorirali ste iz monetarne politike v Nemčiji, bili ste tudi viceguvernerka Banke Slovenije?
Ekonomija je bila pravzaprav kompromis. Razmišljala sem o medicini pa tudi o veterini, tudi o igralstvu, ampak ... to je bil neki kompromis. Kot deklica sem z babico zbirala kovance, zato verjetno od tu monetarna ekonomija ...
Kako so okoliščine, da imate korenine iz Bosne, vplivale na vas? Vas je to kdaj ovirala pri kariernem napredovanju?
Pravzaprav ne. Mogoče je vprašanje malo ostro zastavljeno. Pravzaprav smo vsi bili nekoč državljani iste države. Pravzaprav se Slovenci dobro počutijo v Bosni, zelo radi obiskujejo piramide v Visokem, pa tudi Bošnjaki v Sloveniji so integrirani v ta prostor. Ko sem živela na Dunaju, pa v času doktorata v Dusseldorfu, sem morala biti mnogo mnogo boljša v tistem, kar sem počela, da sem bila spoštovana in priznana v okolju, v katerem sem delovala takrat.
Velja to tudi za Slovenijo?
Ne, ker smo bili nekoč ista država.
Ste tudi predavateljica na Univerzi v Mariboru. Kaj učite študente? Kakšno ekonomijo potrebujemo, da bi ustvarili pravično družbo, če je ta sploh mogoča?
Pravično družbo je mogoče doseči, je pa to odvisno od vizije, poslanstva, motivov, vzvodov delovanja tako predsednikov gospodarskih družb kot funkcionarjev. Kadar je njihovo vodilo kolektivna sistemska izboljšava, je družbo mogoče izboljšati tako, da je vsem bolje, vendar je za to potrebna kritična masa ljudi. Zelo zgovorni so tudi dokumentarci The Weight of Chains, ki pravzaprav govorijo o tem, zakaj prihaja do krvavih razpadov držav kot je takrat razpadla Jugoslavija – zaradi interesov zunaj te države. Zelo zgovorna pa je tudi knjiga o tem, kako družba neustrezno deluje - knjiga nekdanjega senatorja Henryja Jamesa The Blood Bankers. Najpomembneje, da dosežemo državo blaginjo, pa je, da ima vsaka država, gospodarstvo močan proizvodni sektor, da skrbi za razvoj, novo tehnologijo in da so vse odločitve strateško dolgoročno naravnane.