Besede je izrekel španski predstavnik pri Unescu María Jesús San Segundo, ki je tudi gostitelj rednega letnega zasedanja odbora za svetovno dediščino pri Unescu. Izbris Dresdna oziroma kulturne krajine ob reki Labi pri Dresdnu je bil sicer pričakovan. Odločitev se je napovedovala že vsaj dve leti oziroma od začetka načrtovanja sodobnega štiripasovnega mostu, ki bo oba bregova reke Labe povezal prav v središču spomeniško zaščitene pokrajine. Ob sprejemu Unescove odločitev je nemški zvezni minister za kulturo Bernd Neumann izjavil: "Ta odločitev pomeni konec dolgotrajnega spora med mestom, državo Saško in odborom za svetovno dediščino. Več kot obžalovanja vredno je, da vsi udeleženi v sporu niso znali najti kompromisa."

Dresden je status spomenika svetovne kulturne dediščine pridobil leta 2004. Dresden, imenovan tudi nemške Firence oziroma Firence na Labi, je bil središče spomenika, ki je obsegal približno 18 kilometrov dolg obrežni pas. Skrajni točki te pokrajine in obenem tudi njeni najbolj privlačni znamenitosti sta grad Übigau na severozahodnem delu ter grad Pillnitz in otok na Elbi na jugovzhodnem delu. Pokrajino sicer prepredajo številni parki, oblikovani od 16. do 20. stoletja, in negovani travniki.

Grad Pillnitz - simbol ikitajske mode 18. stoletja
Glavna arhitekturna znamenitost pokrajine ob Elbi pri Dresdnu je grad Pillnitz. Na mestu današnjega kompleksa so po naročilu saškega volilnega kneza Avgusta Močnega, ki je s spretnimi političnimi potezami kasneje postal tudi poljski kralj, od leta 1720 v baročnem slogu zgradili prvi grad, katerega so dogradili in prenovili v času volilnega kneza Friderika Avgusta III. Saškega. Leta 1818 je kompleks močno poškodoval požar, vendar pa so nekatere prvotne objekte obnovili, zgradili pa so tudi nove. Tako danes ob glavnem gradu oziroma ob tako imenovanih gorski palači (Bergpalais) in vodni palači (Wasserpalais), ki sledita slogu obdobja vladavine Avgusta Močnega, stojijo mlajši objekti, kot sta kuhinjsko krilo in krilo, v katerem so uredili kapelo. Grad Pillnitz, ki ga zaznamujejo pri koncih nekoliko privihane strehe, je tudi dober pričevalec tako imenovane kitajske mode, ki je v 18. stoletju prevzela evropsko plemstvo in katere primera sta tudi kitajska hiša v parku potsdamskega Sanssoucija in pagoda v botaničnih vrtovih Kew Gardens pri Londonu.

Zakaj se nihče ne obregne ob Pompeje?
Čeprav so v Nemčiji pričakovali 'kazen', pa so se vendar obregnili ob pristransko delovanje Unescovih odbornikov. Kot piše Frankfurt Allgemeine Zeitung, bi moral Unesco, če bi zares strogo in nepristransko upošteval kriterije varovanja kulturne dediščine, s seznama že zdavnaj črtati na primer Pompeje. Nad stanjem tega antičnega mesta oziroma nad njegovim vzdrževanjem se nenehno pritožuje Icomos (Mednarodni svet za spomenike kulturne dediščine in za kulturno krajino), saj Pompeji propadajo – eden glavnih razlogov je množični turizem, ki ga Italija zaradi želje po zaslužku ne omeji – in so postali "prava karikatura tega, za kar naj bi si varuhi kulturne dediščine prizadevali". Nobena tožba in dokazovanje malomarnosti Unesca ne bo zadostovala; Nemcem preostane le, da upoštevajo nasvet Unesca oziroma zagotovilo, da seveda lahko znova poskusijo s kandidaturo Dresdna.