Leto 1991 ni bilo povsem običajno leto. Pa ne zgolj zaradi osamosvojitve Slovenije. Že prej smo lahko na RTV Ljubljana (tega leta preimenovane v RTV Slovenija) ponoči spremljali, kar smo verjetno nekoliko neprimerno imenovali Baghdad by Night, torej bombardiranje Bagdada, kar je tedaj po prenosu hiše CNN predvajala naša TV hiša. Nakazovalo se je, kar je danes očitno, da je bil svet hladne vojne varnejši oziroma predvsem bolj urejen, kot je svet pozneje.

Da je bil svet drugačen, morda pove tudi drobna osebna anekdota. Težko si predstavljamo, da bi danes v šoli v naravi otroci pozneje odšli na plavanje, ker učitelji gledajo prenos svetovnega prvenstva v atletiki. A leta 1991 je bilo tako. Drži pa, da ni šlo kar za eno svetovno prvenstvo. Ko smo otroci čakali, da bomo odšli na plavanje, je potekal finale moškega skoka v daljino, v katerem je Mike Powell zmagal s svetovnim rekordom 895 centimetrov in tako 'zrušil' 23 let star rekord Boba Beamona.

Tega leta, dober mesec po tem, ko so jugoslovanski vojaki zapustili slovensko ozemlje, se je poslovil pevec skupine The Queen Freddy Mercury. Skupina je to leto še izdala album s pomenljivim naslovom Innuendo (Govorice). To je vendar bilo leto 1991, in ne 2024, ko zaradi okužbe z virusom HIV bolj kot ne ni treba umreti nikomur.

Film, s katerim se člani skupine The Queen ne strinjajo povsem
Tega poznega obdobja skupine The Queen film Bohemian Rhapsody sicer ne pokriva, saj ga časovno zamejuje leto 1985 oziroma nastop skupine na koncertu Live Aid na stadionu Wembley. Tudi člani skupine so izrazili več pomislekov glede filma, ki da ni povsem zgodovinsko verodostojen. Nedvomno pa je, da je bila igra Ramija Maleka v vlogi Freddyja Mercuryja izvrstna, prav tako pa tudi glasbeni aranžma, za katerega je Nina Hartstone prejela nagrado oskar. Z njo je nedavno govoril Gregor Bauman, ki mu je zaupala, da je končni zvok v filmu tisti, ki pravzaprav nosi njen avtorski podpis. Večina filmskega zvoka je namreč ustvarjenega v postprodukciji, kjer se, kot pravi, oblikuje zvok filma.

Islandska tradicija demokracije in kaj imajo s tem opraviti bralne navade
Leto 1991 je prineslo nekaj novega tudi za Islandijo. Ukinili so dvodomni parlament in ga zamenjali z enodomnim. To ni nekaj nepomembnega, saj velja Islandija za najstarejšo parlamentarno demokracijo. In svojo politično kulturo povezujejo tudi s skrbjo za jezik. Na ravno sklenjenem Slovenskem knjižnem sejmu je nastopil tudi Islandec Kristenn Einarsson, predsednik Svetovnega foruma za svobodo izražanja in predsednik odbora za svobodo govora pri Svetovnem združenju založnikov (IPA). In govoril je – tudi z novinarko Evo Semič – o povezavi globalnega upadanja demokracije z upadanjem bralnih navad.

Če govorimo o politično razburljivih časih, se dvajseta leta prejšnjega stoletja do nastopa svetovne gospodarske krize zdijo skoraj dolgočasna; in v želji po vsesplošni zabavi tudi eskapistična. Prav tako se lahko v umetniškem smislu glede na predhodne zgodovinske avantgarde zdijo povprečna. Pa vendar mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933) v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki razkriva umetniško moč slogov, ki so se oblikovali v tedanjem času. Dela, ki so na ogled, so prispevali številni muzeji iz srednjeevropskih držav in razstava katerih je poskus zaobjeti pojav slikarskih in kiparskih realizmov in nove stvarnosti, kot ga zamejujeta letnici 1925 in 1933, si je ogledal Boštjan Jurečič.

Danes pa se začenja festival Animateka, ki med drugim predstavlja tudi film in razstavo Tri tičice Zarje Menart. Tri tičice so njen animacijski prvenec, vendar čeprav gre za mlado ustvarjalko, film opozarja na pomen kulturne dediščine. Več o filmu in delu Zarje Menart boste lahko izvedeli v današnji oddaji Osmi dan, ob 21.40 na TVS 1.