Podatki so zgovorni: različne enote 19 ministrstev Republike Slovenije delujejo na več kot 60 lokacijah v Ljubljani. Vse seveda niso v državni lasti in letni stroški najema presegajo več kot 12 milijonov evrov. Gre za prostore s skupno površino 79.288 kvadratnih metrov. Po mestu se je sicer oblikovalo nekaj zgostitev prostorov državne uprave. Izstopajo lokacije v bližini parlamenta in Cankarjeve ulice, Tržaške ceste v bližini Hajdrihove in Langusove ulice in denimo tudi ob Dunajski cesti v bližini Gospodarskega razstavišča.

Državna uprava v vseh državah zasede veliko prostora. Poglejmo si samo droben izsek iz organizacije državne uprave v Nemčiji. Zgolj delovanje zveznega parlamenta (Bundestag) zahteva 5887 pisarn, varen dostop do prostorov in varovanje tistega, kar je v njih, pa zagotavlja kar približno dva milijona ključev. In tu govorimo zgolj o parlamentu, katerega jedro je seveda stavba Reichstaga, obsega pa tudi prostore poslanskih pisarn v stavbah Paul-Lobe-Haus, Jakob-Kaiser-Haus, Marie-Elisabeth-Lüders-Haus in še nekaj objektov. In seveda so ministrstva tako kot pri nas razpršena po mestu.

Kako skoncentrirati državno upravo
Razsežnosti državne uprave v Sloveniji so sicer veliko manjše in že pred desetletji je obstajal načrt, kako bi državno upravo lahko čim bolj skoncentrirali. Stolpnici TR2 in TR3 na današnjem Trgu republike sta bili namreč izvorno zasnovani za republiško vlado in ministrstva. Ta zamisel je na ozadju umikanja Nove Ljubljanske banke iz stolpnice TR2 ponovno aktualna. Kot poudarja tudi aktualna razstava Vizije SO 19 – poslovne stavbe in mesto: prihodnost TR2 v galeriji Kresija, bi z uporabo te stolpnice oziroma z njenim nakupom za potrebe države nadomestili kar 18 odstotkov površin, ki jih država trenutno najema na območju Ljubljane. Dolgoročno bi tako prihranili več kot 118 milijonov evrov.

Ocena stroškov dveh scenarijev – nadaljnjega najemanja prostorov ali pa nakupa in adaptacije prostorov v stolpnici TR 2 – za dobo 30 let je zgovorna. Projekcija vrednosti naložbe in kapitala ob odločitvi za nakup stavb TR2 v primerjavi s stroškom najema za omenjeno obdobje tako kaže, da bi bila v primeru nakupa država po tem obdobju za dobra dva milijona evrov ’v plusu’, v primeru nadaljnjega najemanja pa bi izgubila skoraj 116 milijonov evrov.

Umikanje časopisne hiše Delo iz velikega dela Delove stolpnice
Primer stolpnice TR2 je le eden od primerov negotove in tudi turbulentne usode poslovnih stavb, o katerih se je pozanimala Julija Vardjan. Omeniti velja denimo še znamenito 'črno vdovo', stolpnico časopisne hiše Delo, izvorno Dom tiska, za katerega so temeljni kamen položili leta 1963, prav pred 60 leti pa so začeli graditi temelje. Danes Delo v stavbi nikakor ne zaseda večine prostorov.

V njej imajo prostore različni najemniki, pred nekaj meseci pa so v stavbi začeli urejati tudi majhna in manjša najemniška stanovanja. Prilagajanje različni rabi je omogočila že izvirna zasnova oziroma – kot je pred nekaj leti za časopis Delo dejal soavtor načrta, arhitekt Jože Dobrin – je bila stavba zasnovana tako, da je v njej mogoče narediti marsikaj: "Mogoče jo je funkcionalno povsem spremeniti in je ni treba podirati."

Ljubljanski Seagram v procesu preobrazbe
Podobno je v procesu preobrazbe tudi poslovna stavba Metalka iz leta 1963, ki velja za prvo poslovno stolpnico v Ljubljani. Objekt arhitekta Eda Mihevca naj bi se zgledoval po newyorški stolpnici Seagram, za katero je bilo večkrat ocenjeno, da je madež na sicer sijajnem opusu arhitekta Ludwiga Miesa van der Roheja. Zadnji direktor šole Bauhaus se je s stavbo Seagram priključil brezosebnemu mednarodnemu slogu, zaradi česar so ga številni grajali in ocenjevali, da je to madež na njegovi pozni karieri.

Zgodba Metalke je pravzaprav žalostna. Skupaj z blagovnico Metalka, v kateri si lahko v središču mesta kupil denimo pralni stroj, vijake pa tudi oblačila, je skupaj z bližnjo stolpnico Avtotehne na Bavarskem dvoru in stavbo borze tvorila poslovno središče v središču mesta. Pred nekaj leti je družba Monetic sicer zagnala projekt preurejanja stolpnice v sodobne poslovne prostore in v prostor gurmanstva ter srečevanj v parterju. A na žalost se tudi glede na usodo podhodov pod Ajdovščino lokacija zdi kot prekleta.

V bližini železniške postaje nastaja novo poslovno središče
Oddaja Osmi dan bo sicer izpostavila tudi nekaj primerov načrtovanih novogradenj. Veliko pozornosti tako vzbuja projekt Vilharia v bližini železniške postaje, ki ga ocenjujejo kot projekt gradnje najbolj zelene poslovne stavbe. Michal Hájek, vodja marketinga in odnosov z javnostmi v podjetju Corwin, nam je lani o projektu med drugim povedal: "Podobno kot v drugih evropskih prestolnicah tudi tukaj raste poslovno središče, ki se bo razprostiralo okoli glavne železniške postaje. Neposredna bližina prometnega vozlišča, razvoj novih projektov, povezave s preostalimi predeli mesta, pestra ponudba storitev in še kaj so razlog, da gre za najboljšo lokacijo za novo poslovno središče. V njegovem srcu pa bo Vilharia. Pričakujemo, da bo v nekaj letih to najprestižnejša lokacija za katero koli podjetje."

Ima Ljubljana downtown?
Seveda pa tema poslovnih stavb vzbuja tudi vprašanje, ali Ljubljana sploh ima klasičen 'downtown'. Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora nam je prav tako lani o tem povedal: "Ljubljana ima pravzaprav precej klasičen 'downtown'. Od 30. let 20. stoletja dalje ga je urbanizem načrtno usmerjal v območje severnega dela mestnega središča, od Name do Bavarskega dvora. Tam so poleg Name, Nebotičnika in palače Slavija (pred 2. sv. vojno) nastale tudi prve sodobne stolpnice po zahodnih povojnih zgledih, kot so Metalka, Avtotehna (nasproti Kozolca), SCT, pa tudi celotno območje Bavarskega dvora (poznejša borza), ki so ga sicer dopolnjevale tudi prestižne stanovanjske stolpnice (kot je značilno tudi za ameriške CBD (oziroma tako imenovane centralne poslovne predele, op. P. B.)).

Kaj je Juliji Vardjan uspelo še ugotoviti o poslovnih stavbah in morebitnem 'drugem' življenju nekaterih tovrstnih objektov, lahko izveste v današnji oddaji Osmi dan.

Leto 1979 – napoved prihoda tuje hotelske verige v Ljubljano
Če se še vrnemo k temi morebitne prihodnosti stolpnice TR2, moramo omeniti, da se govori tudi o preureditvi stavbnega volumna v prestižni hotel neke tuje hotelske verige. V Ljubljano je tuja hotelska veriga vstopila leta 1980. V glasilu okrajnega odbora SZDL-ja Ljubljana Center iz decembra 1979 lahko pod naslovom Nov Holiday Inn hotel v Ljubljani beremo, da bodo 15. aprila prihodnje leto v Ljubljani odprli Holiday Inn, hotel I. kategorije s 196 posteljami. Sobe bodo imele kopalnice z normalno velikimi kadmi, WC, telefon, radio in TV-sprejemnik (barvni). Postelje bodo res udobne, saj bodo vse široke nič manj kot 140 cm. Tudi bazen, solarij in trim kabinet ne bodo manjkali. Ljubljana se bo torej priključila mednarodnim merilom hotelske udobnosti.

Olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu dajo mestu pomemben arhitekturni akcent
Veliko asociacij pa omemba verige Holiday Inn vzbudi v Sarajevu. Tam so hotel verige Holiday Inn zgradili za potrebe olimpijskih iger leta 1984, v času obleganja Sarajeva je bil sedež tujih novinarjev, zdaj je obnovljen in eden simbolov mesta. Sarajevo je arhitekturni konglomerat – soobstajajo različne časovne plasti, ki pričajo o dinamični zgodovini in prepletanju kultur na tej lokaciji.

Močno so mesto zaznamovale prav olimpijske igre. Saj veste, tiste, na katerih je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tedaj seveda tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. O arhitekturni dediščini olimpijskih iger, pa tudi o posledicah vojne in o njunih projektih se je pred kratkim s sarajevskima arhitektkama Dunjo Krvavac in Irhano Šehović pogovarjala Eva Semič.

Olimpijska vas živi naprej
Če govorimo o olimpijskih igrah in gradnji, hitro pridemo do teme zapravljanja denarja in gradnje dolgoročno nepotrebnega. Francozi so ob robu letošnjih olimpijskih iger poudarjali, da bo olimpijska vas postala naselje stanovanj za mlade družine. Če bo to uspelo, se bo Pariz približal temu, kar je doseglo Sarajevo. Kot je Evi Semič povedala Irhana Šehović, so v nekdanji olimpijski vasi danes stanovanja za mlade in ta lokacija je razumljena kot del mesta.

Zanimiva je ocena druge sogovorke Dunje Krvavac, da se o infrastrukturi za potrebe olimpijskih iger v Sarajevu ni nujno razmišljalo kot o olimpijski infrastrukturi, ampak primarno kot o nečem, kar lahko koristi prebivalcem Sarajeva. Ta infrastruktura je bila za nekaj časa predana v uporabo olimpijskim igram, nato pa vrnjena oziroma dodeljena prebivalcem Sarajeva.

Sarajevo – mesto arhitekturnih protislovij
Kot boste lahko videli v nocojšnjem Osmem dnevu, Sarajevo ostaja mesto protislovij: je mesto zapuščenih prostorov in stavb s sledmi strelov (no, te še vedno najdemo tudi v Berlinu) ter prestižnih poslovnih in stanovanjskih objektov.

V Bosni in Hercegovini pa tudi širše na območju nekdanje Jugoslavije obstaja vtis, da je regija nagnjena k nostalgiji. Morda je to najbolj izraženo na področju obravnavanja jugoslovanske dediščine v arhitekturi in popularni glasbi. Oboje je doseglo visoko kakovost, ki jo je treba spoštovati in se je spominjati, pa vendar ni zanemarljiva misel Dunje Krvavac: "Ni potrebno, da se nenehno spominjamo in praznujemo obletnice. Ustvarjati moramo nove vsebine, ki bi morda Sarajevo lahko znova postavile na svetovno ali pa regionalno sceno."

Umetnost kolaža in montaže, v kateri včasih najdemo tudi sledi arhitekturnega razmišljanja
Sledi arhitekturnega razmišljanja pa najdemo tudi na razstavi Plastenja, ki v Cukrarni predstavlja umetnost kolaža v Sloveniji od sedemdesetih let pa do danes. Denimo Jana Kosi, ki je bila tudi sogovornica Teje Kunst, pogosto tudi v mediju slikanja ustvarja geometrične strukture, ki se zdijo kot zametki nekih arhitekturnih objektov ali rezultat razmišljanja o nekem okolju.

O svojem prispevku k razstavi je med drugim povedala: "Začela sem seveda z risbo in skupna tema je seveda prostor. Moj princip dela je bil vedno plastenje." V izjemno nenavadnem delu, ki je zagotovo zahtevalo veliko časa in potrpežljivosti, pa lahko na razstavi spoznamo arhitekturo slovenskih cerkva. Alenka Pirman je namreč ustvarila kolaž iz skrbno izrezanih in enako skrbno nalepljenih fotografij 2864 slovenskih cerkva.

Razstava rezultate postopkov dekonstrukcije in konstrukcije nove celote iz fragmentov neke prejšnje celote predstavlja tako v dvodimenzionalnih kot tudi v tridimenzionalnih delih. Na ogled namreč niso zgolj ploskoviti kolaži, ampak tudi v tehniki montaže oblikovane skulpturalne strukture. Nekatere konstrukcije v prostoru pa so del oblikovalske zasnove razstave, ki je delo Ajdina Bašića.

Kolaž in montaža – invencija vizualnosti 20. stoletja
Čeprav umetnost kolaža najdemo že v antiki, je kolaž izrazito sodoben medij. Slikar Žiga Kariž, ki je na razstavi zastopan s precej provokativnima, za nekatere obiskovalce gotovo celo rahlo pornografskima kolažema, je v prispevku za oddajo Kultura povedal, da je "kolaž poleg montaže verjetno ključna invencija vizualnosti 20. stoletja".

Časovno gledano razstavo zamejuje delo Emerika Bernarda, čigar delo je najstarejše na razstavi. Pred leti je za oddajo Zapeljevanje pogleda o svojem ukvarjanju z medijem kolaža povedal: "Kolaži so od mene zahtevali, da sem hodil naokrog z odprtimi očmi in če sem zagledal kakšno zanimivo površino, črke ali obraz, sem ta material pobral in ga potem dematerializiral na ta način, da sem oblikoval neko formo, ki je pomenila gnezdo za vse te posamezne predmete."

Razstava Plastenja dobro pokaže, kako raznolika dela lahko ’proizvedeta’ medija kolaža in montaže, to pestrost izraza pa boste videli tudi v prispevku Teje Kunst v današnji oddaji Osmi dan.

Sorodna novica "Knjigo moraš imeti rad": Slovesno odprtje 40. Slovenskega knjižnega sejma

Slovenski knjižni sejem: Knjigo moraš imeti rad
Aktualni teden pa bo seveda zaznamoval Slovenski knjižni sejem. Sloganu tokratne izdaje sejma Knjigo moraš imeti rad in sporočilu Ljubljanskega manifesta o nujnosti poglobljenega, knjižnega branja v digitalni dobi in ideji, da je kakovostna knjiga dobra naložba, se tokrat dejavno priključuje tudi RTV Slovenija. V sredo bodo namreč na sejmu predvajali dokumentarec Čas za branje avtorice Mete Česnik, ki med drugim ponudi vpogled v bogat arhiv naše televizijske hiše, ki je skrbno dokumentirala zgodovino slovenskega knjižnega sejma.

Vlogo in pomen knjižnega sejma in tudi dokumentarca, ki odstira njegovo zgodovino, razkrivajo že naslednji podatki, ki spremljajo tudi napoved projekcije: "Raziskava Knjiga in bralci VII je pokazala, da je bilo v zadnjem letu ljudi, ki niso prebrali nobene knjige, 42 %. Med bralci pa je le 6 % takih, ki so prebrali več kot 20 knjig. Kot glavni razlog za nebranje so anketirani navedli pomanjkanje časa. Prevladujoč vir leposlovnih knjig ostaja knjižnica. Odstotek tistih, ki so knjigo kupili, je v desetih letih zrasel iz 51 na 53 %, razveseljujoč je podatek, da se je povečalo število kupcev v najmlajši starostni skupini."

Gost oddaje: soustanovitelj založbe Miš
S temi podatki se morajo ’boriti’ tudi založniki, ki iščejo načine, da bi pritegnili bralce. Veliko izkušenj na tem področju ima Janez Miš, ustanovitelj založbe Miš, ki bo tudi gost oddaje Osmi dan. Založba Miš je pravzaprav družinski projekt, ob lanski dvajsetletnici njenega delovanja pa je Janez Miš za revijo Bukla o vzrokih za ustanovitev lastne založbe povedal: "Srečeval sem se na eni strani s težavami slabo narejenih knjig, tako besedilno kot tehnično, po drugi strani pa z nelojalnostjo založb do svojih zastopnikov. Ko so mi v eni od založb, katere knjige sem pravzaprav sam s svojimi zastopniki plasiral na trg, rekli, da sem jim odprl vsa vrata, zdaj bodo pa naprej prodajali sami, sem imel dovolj in se odločil sam izdajati knjige. In to take, katerih me ne bi bilo sram prodajati."

Uspeh založbe Miš, ki je prejela tudi že vrsto nagrad in ustanovila celo lasten festival za mlade Bralnice pod slamnikom, je verjetno povezava znanja in izkušenj z založniškim delom ter izkušenj s področja trženja in odnosov s strankami. Zadnje je v domače podjetje prinesla Irena Miš Svoljšak, ki je pred delom v založbi Miš vodila trženje v veliki banki. Več o založbi Miš in njeni strategiji boste izvedeli v nocojšnjem Osmem dnevu, v katerem se bo z Janezom Mišem pogovarjala voditeljica Melita Kontrec.