Med majem in novembrom leta 1889 je bil Pariz središče sveta. Potekala je velika svetovna razstava, galerija tehničnih, umetniških in drugih čudes. Če si dovolimo nekoliko domišljije, bi lahko rekli, da bi se lahko, ko je tistega leta kipar Medardo Rosso prispel v Pariz, z vlaka, ki ga je pripeljal iz Italije, presedel na vlak, ki je vozil po tri kilometre dolgi železnici, ki je povezovala prizorišča razstave.

Rosso bi skorajda lahko videl znameniti Poljub Augusta Rodina, ki je kiparstvo okoli leta 1890 menda opisal kot "umetnost votlega in gmote". Francoska vlada je namreč leto prej prav za svetovno razstavo naročila veliko in v marmorju izvedeno različico te skulpture. A se ni izšlo in delo je bilo v tej izvedbi prvič predstavljeno šele leta 1898.

Relacija Medardo Rosso – Auguste Rodin
A zakaj sploh omenjati Rodina v povezavi s prispevkom o manj znanem kiparju Medardu Rossu? Impresionist Rodin in slogovno težko opredeljiv Rosso sta bila prijatelja, pa tudi umetniška tekmeca in oba sta – kot pravi Boštjan Jurečič, ki si je ogledal Rossa dela na Dunaju – skušala na novo definirati skulpturo. Za Rossa, ki ga trenutno v veliki retrospektivi predstavlja dunajski muzej Mumok, pravijo, da je skušal skulpturo animirati, ji dati kinetično energijo.

Inscenirati samega sebe kot vélikega umetnika
O njem govorijo tudi kot o napovedovalcu modernizma in celo sodobne umetnosti. Bil naj bi ekscentričen mojster samopromocijskih 'performansov', ki se je med drugim zavedal promocijske moči fotografskih avtoportretov, in nekakšen 'protoinstalacijski' (tako na strani Mumoka) umetnik. Anekdota, ki dobro ilustrira Rossov 'smisel' za samopromocijo, govori o tem, da je nekoč Émila Zolaja prepričal, da je javno oznanil, da poseduje odlitek ene od njegovih skulptur, kar naj bi povečalo kiparjev ugled.

Izkaz Rossovega sodobnega razmišljanja naj bi bila tudi njegova odločitev, da svoja dela razstavlja v dialogu z deli drugih umetnikov. Temu sledi tudi razstava v Mumoku, ki Rossovo delo na neki način kontekstualizira z deli drugih umetnikov, v katerih lahko najdemo posreden ali celo neposreden odmev umetnosti Medarda Rossa.

Ustavil se je na 90 odstotkih svojega umetniškega potenciala
V svojem času je Medardo Rosso sodil med 'prvokategornike', ki so prodajali svoja dela vodilnim zbiralcem in ustanovam. Danes je precej neznan, njegovo delo pa tudi ni tako strokovno razčlenjeno kot denimo Rodinovo. Morda ima to kaj opraviti s tem, da se zdi – kot meni Boštjan Jurečič – "da se je Rosso ustrašil lastne radikalnosti – morda celo genialnosti – in se ustavil približno pri devetdesetih odstotkih svojega umetniškega potenciala".

Omenimo še, da se je Rosso izogibal upodabljanju 'velikih' tem in herojskih figur. Raje je tematiziral vsakdanjega človeka in tako je bil morda blizu ozračju, ki je vladalo okoli leta 1900, časa družbenih trenj.

Monarhije bojkotirajo razstavo v mestu barikad
Tudi če bi ga izbrali, Rossovih del ne bi mogli videti v uradnem programu že omenjene svetovne razstave. Rossova rodna Italija je, podobno kot druge monarhije, denimo Španija, Združeno kraljestvo ali Avstro-Ogrska, svetovno razstavo bojkotirala. Razstava, ki je potekala v obdobju tretje francoske republike (1870–1940), je namreč slavila odpravo monarhije in se tako nekako priključila uporniškemu značaju Francozov. V 19. stoletju so o Parizu govorili kot o mestu barikad in še danes pravijo, da v mestu vsak dan nekje poteka vsaj en protest.

Fotografija kot rekonstrukcija spomina na skoraj neverjetne dogodke leta 2020
Slovenske ceste pa so protesti zajeli leta 2020. Bili so izraz državljanske nepokorščine zaradi nezadovoljstva z ukrepi in retoriko vlade med pandemijo bolezni covid-19. Ti množični protesti, ki niso bili slovenska specifika, so izvrstno dokumentirani. To dokazuje tudi aktualna razstava Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022 v galeriji Jakopič. Razstavo več kot 250 del 38 fotografov in fotografinj si je ogledala Eva Semič, ki med drugim pravi: "Razstavljene fotografije pomagajo rekonstruirati spomin na dogodke in pomembno opominjajo na skoraj neverjetne prizore nedavne preteklosti."

107.671 fotografij s ključno besedo 'Covid Protests'
Pandemijo so fotografi natančno spremljali povsod po svetu, kar med drugim dokazuje to, da fotografska agencija Getty Images ponuja kar 107.671 fotografij s ključno besedo 'Covid Protests'. Fotografi so bili tedaj tudi junaki. To izvrstno ilustrira izjava legende slovenskega fotožurnalizma Toneta Stojka, ki s fotoaparatom različne proteste spremlja že pol stoletja in je leta 2021 izdal tudi veliko monografijo Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968–2020. Ves ta čas sledi tudi evoluciji odnosa policije do protestnikov: "Fotografiram že od leta 1968 in včasih je bilo tako, da so miličniki ščitili protestnike, danes je pa tako, da so policisti napadali protestnike. /…/ Kakor vidimo po slikah in ko sem v zadnjem času šel skozi ta opus, sem videl zelo veliko nasilja."

Zavedanje o nujnosti dokumentiranja pandemije
Že v času pandemije so se nujnosti njenega dokumentiranja zavedali številni fotografi in s fotografijo povezane ustanove po vsem svetu. Skoraj sproti so že nastale prve razstave, bili pa so tudi drugačni odzivi. National Geographic je delo fotografov v času krize denimo podprl z ustanovitvijo posebnega sklada za finančno pomoč novinarjem in vsem pripovedovalcem zgodb o svetu v krizi.

Pandemija in problematični pojavi, ki so jo spremljali
Ohranjanje spomina na te proteste je pomembno tudi zato, ker so v več primerih problematizirali tudi nekatere druge, ne nujno s pandemijo povezane poteze političnih odločevalcev, denimo položaj temnopoltih in njihovo v času pandemije še večjo zapostavljenost v ZDA. V povezavi s Slovenijo pa je Evi Semič sokuratorka razstave Julija Hoda izpostavila fotografije, ki dokumentirajo in opozarjajo "na vidike (obravnave, op. P. B.) javnega prostora, ki so ga zapirali z ograjami, na vidike privatizacije in zapiranja javnih institucij in njihovo dostopnost; pa tudi na vidike narave, ki je naša skupna last oziroma bi morali vsi imeti dostop do nje in pa seveda do naših teles, do našega zdravja".

Liffe: Retrospektiva Coste Gavrasa
Prelomne družbenopolitične dogodke seveda dokumentirajo tudi filmski umetniki. Včasih tudi v fikciji, tako da niso prisotni, vendar jim uspe izpostaviti ključne teme in duha časa. Takšen je denimo kultni film Z režiserja Coste Gavrasa, čigar retrospektiva bo gotovo dala pečat letošnjemu Liffu.

Costa Gavras je bil leta 1933 rojen v Grčiji, a je že leta 1951, ko zaradi očetovega članstva v komunistični partiji ni mogel študirati, odšel v Francijo. Tam je študiral na Sorboni in tam je pozneje ustvaril velikanski filmski opus. Kot je zapisal programski direktor Liffa Simon Popek, ki bo v tokratnem Osmem dnevu gost Melite Kontrec, opus Coste Gavrasa predstavlja "univerzalno kritično držo internacionalista, ki se izvrstno znajde v številnih žanrih in produkcijskih okoljih". Na sporedu Liffa bo tudi omenjeni politični triler Z, ki je leta 1969 odmeval tudi zato, ker je prišel na spored dve leti po zloglasnem vojaškem udaru 15 polkovnikov, ki so v Grčiji uvedli diktaturo.

Absurdni seznam prepovedi režima polkovnikov
Režim je bil poudarjeno protikomunističen in protiliberalen in pred nekaj leti mi ga je Svetlana Slapšak povzela tako: "Vojaški režim je prepovedal dolge lase, minikrila, Sofokleja, Tolstoja, Evripida, zdravice na ruski način, stavke, Aristofana, Eunesca, Sartra, Albeeja, Pinterja, svobodo tiska, sociologijo, Becketta, Dostojevskega, moderno glasbo, pop, moderno matematiko in črko Z, ki v stari grščini pomeni ON ŽIVI."

Režim, ki je bil tudi hudo represiven ter je intelektualce in umetnike deportiral v taborišče in jim onemogočil opravljati svoje poslanstvo – če jim ni uspelo pobegniti ali se umakniti 'podzemlje' –, je prepovedal še marsikaj, denimo glasbo Čajkovskega ali knjige Marka Twaina. Sliši se absurdno, skoraj komično, vendar je bilo tragično. Film Z, ki je v fikcijo prenesena zgodba o umoru demokratičnega politika Grigorisa Lambrakisa in ki je leta 1970 prejel tudi oskarja za najboljši tujejezični film, je zaradi vzpona populističnih, tudi skrajno desno usmerjenih političnih sil izredno relevanten tudi danes.

Poudarki 35. Liffa
Costa Gavras gotovo ne bo edina tema pogovora s Simonom Popkom, saj ima 35. Liffe več vsebinskih poudarkov. V fokusu bodo alternativni filmi na Slovenskem, festival pa bo med drugim posvečen japonskemu modernističnemu klasiku Jasuzi Masumuri, ki bi letos praznoval sto let (več o festivalu in filmih, ki jih bo ponudil, si lahko preberete na MMC-jevem tematskem sklopu o Liffu). O poudarkih, ponudbi in delu selektorja ljubljanskega filmskega festivala boste gotovo več izvedeli v današnji oddaji Osmi dan.

Družbeno angažirana je seveda tudi dramatika Bertolta Brechta. S svojim epskim gledališčem in tako imenovanim potujitvenim učinkom (Verfremdungseffekt) je z na videz satiričnimi, pogosto pa tudi pevskimi vložki gledalcem vsakdanje stvari želel pokazati v novi luči in jim tako omogočiti kritično držo do tistega, kar naj bi bilo 'normalno'.

Ista, vendar ostrejša Malomeščanska svatba
Eden najbolj znanih primerov tega je Malomeščanska svatba, drama, ki jo je režiserka Mateja Koležnik tokrat že drugič postavila na oder mariborske Drame. Z izjemo enega je uporabila iste igralce kot leta 2009 in po lastnih besedah predstave tudi ni spreminjala, tako da gre pri tokratni uprizoritvi pravzaprav za obnovitveno predstavo. Vseeno je Mateja Koležnik Petri Skok, ki si je predstavo tudi ogledala, povedala, da je tokratna predstava ostrejša kot tista izpred 15 let.

V primeru Malomeščanske svatbe gre za zgodnjo Brechtovo enodejanko, ki je bila tudi odziv na turbulentne razmere v Nemčiji po koncu prve svetovne vojne. Cesarstva je bilo konec, za uveljavitev so se borile različne politične sile, veliko je bilo revolucionarnega vrenja, predvsem stare konservativne sile so iskale krivca za poraz v veliki vojni …

Brecht v Malomeščanski svatbi ni neposredno političen. Družbena protislovja se razkrivajo skozi dogodek, ki bi moral biti 'nekonflikten', torej skozi svatbo. Vendar dogajanje uide izpod nadzora, gosti zapuščajo svatbo, doma narejeno pohištvo razpada, razkrivajo se skrivnosti iz preteklosti, sloves mladoporočencev načne prezgodnja nevestina nosečnost – preprosto, svatba postane groteskna.

Razkrinkati 'nedolžno' malomeščanstvo
Z besedilom je Brecht razkrival ponarejenost malomeščanstva, njegovo navidezno 'neškodljivost', tudi apolitičnost, čeprav je prav to malomeščanstvo že kmalu v veliki meri omogočilo vzpon nacizma. Danes se znova veliko govori o nevarnosti potencialno fašističnih sil in besedilo tudi zato ohranja svojo aktualnost. Morda bi lahko dvomili, ali nam tekst iz leta 1919 lahko govori o današnjem času. Ključ do odgovora se morda skriva v misli Mateje Pucko, ki igra nevesto, da je "privilegij velikih tekstov, ki govorijo o medčloveških, družinskih odnosih, ta, da ostanejo brezčasni".

Več o Malomeščanski svatbi in drugih navedenih temah v današnji oddaji Osmi dan ob 21.40 na TVS 1. Vabljeni k ogledu.