Ravno 29. marca mineva 140 let od rojstva Rudolfa Maistra, ki je s to potezo zagotovil, da je južni del Štajerske pripadel matični Sloveniji oziroma takratni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Junaku v spomin so te dni po Sloveniji pripravili različne dogodke; v steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše so odprli razstavo o Rudolfu Maistru in borcih za severno mejo (postavitev sta postavila Vojaški muzej Slovenske vojske in Društvo generala Maistra Ljubljana), poklonili so se mu pred njegovim spomenikom na Trgu OF, proslava pa je potekala tudi v Maistrovem rojstnem Kamniku, kjer je lani v njegovi rojstni hiši zaživel muzej.

Na proslavi v Kamniku je sodelovala častna enota Slovenske vojske, sicer pa so manjšo proslavo že sredi tedna pripravili tudi učenci Osnovne šole Toma Brejca Kamnik in Glasbene šole Kamnik, v torek so na Osnovni šoli 27. julij odprli tudi fotografsko razstavo o Maistru.
Maistra je življenjska pot popeljala skozi več slovenskih mest, zato tudi ni presenetljivo, da ga ima veliko krajev za svojega meščana. Po njem so poimenovani številne ulice, trgi, mostovi v kar 14 mestih, na njegove zasluge opozarja več kot 40 spomenikov. Da se na njegov prispevek ne bi pozabilo, danes skrbi 23 društev, ki povezuje 1.000 članov, povezanih v Zvezo društev generala Maistra.
General Rudolf Maister – Vojanov se je rodil 29. marca leta 1874 v Kamniku. Na njegovo vlogo v slovenski zgodovini se vsako leto spomnimo 23. novembra, ko je leta 1918 s svojimi soborci razorožil zaščitno stražo oziroma t. i. zeleno gardo mariborskih Nemcev. Ob koncu prve svetovne vojne je namreč tedanji mestni svet razglasil priključitev Maribora k republiki Nemški Avstriji, zato je Maister na svojem območju nemudoma ustanovil slovensko vojsko z okoli 4.000 vojaki in 200 častniki. Novembra in decembra istega leta so Maister in njegovi soborci zasedli narodnostno mejno območje na Štajerskem.
General s peresom in čopičem v roki
Kot je za TV Dnevnik povedal Maistrov vnuk Borut Maister, ne gre pozabiti na široko srce in veliki intelekt njegovega deda, ki je zbiral posvetila prijateljev, velikanov tistega časa, kot so bili Cankar, Finžgar in Stritar. V njegovem življenju je imela pomembno mesto poezija, ki se ji je posvečal že od majhnih nog. V petem razredu je svoje pesmi objavljal v ljubljanski Večernici, v reviji Vesna pa so njegovo poezijo objavljali pod psevdonimom Vuk Slavič, nato še pod imenom Vojanov med drugim tudi v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu. Bil je zunanji član gimnazijskega skrivnega društva Zadruge, ki je povezoval glavne pisce moderne Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Dragotina Ketteja in Josipa Murna - Aleksandrova. Svoji izvoljenki Marici Stergerjev je za predporočno darilo posvetil pesniško zbirko Poezije (1904), leta 1929 je izšla še njegova zbirka Kitica mojih.

Prijateljeval je tudi s ključnimi slikarji tistega časa, Rihardom Jakopičem, pozneje tudi Matijo Jamo in Matejem Sternenom, ter se slikanju tudi sam ljubiteljsko posvečal. Daleč pa je segal glas o njegovi zajetni knjižnici, v kateri je poleg številnih knjig zbral tudi številne izdaje slovenskega časopisja.

Za posledicami kapi je Rudolf Maister umrl leta 1934 na Uncu pri Rakeku, pokopali so ga v Mariboru, kjer se je od njega poslovilo 30.000 ljudi. Letos torej zaznamujemo tudi 80 let njegovega slovesa.