Simboli morajo biti markantni, jasni in unikatni. Prav zaradi svoje večplastnosti in reprezentančnosti, moramo biti pazljivi, kadar jih vključujemo v vsakdanje okolje, da jim po pomoti ne spremenimo pomena ali umažemo imena. Pa naj to velja za umazane ter raztrgane zastave ali za napačno našit emblem na obleko ali športni dres. Smo se za olimpijske igre primerno opremili?

V grboslovju velja pravilo, da mora biti vsak nesimetričen atribut, ki je naslikan v ščitu, usmerjen (če ima smer) v heraldično desno stran. 'Heraldična desna' je smer, ki jo definiramo iz položaja nosilca ščita (npr. viteza na konju), ki je to obrambno orožje nosil izključno v levi roki, meč ali sulico pa v desni. Tako so nesimetrični atributi vedno usmerjeni v smer jezdenja ali premikanja oziroma boja. Če tega viteza opazujemo od zunaj in nam kaže svoj levi bok (kjer nosi ščit), so atributi obrnjeni v našo levo smer. Torej, heraldična desna stran je opazovalčeva leva.

Ker je pri uporabi grbov in emblemov, ki so iz njih nastali, zelo pomembna usmeritev nesimetričnih atributov, moramo biti zelo pazljivi pri njihovi uporabi na dresih in uniformah. Naravna lega atributov v grbih je vedno v opazovalčevo levo (heraldična ali nosilčeva desna), ki ohrani grb v nespremenjeni obliki, če ga prišijemo na levi rokav oziroma ramo. V tem položaju gleda naprej. Če želimo emblem prišiti na desno ramo, ga je treba zrcalno obrniti, da ne bi po pomoti gledal nazaj (v obratno smer hoje, teka ali boja), kar je mogoče pomensko ovrednotiti kot beg.

Zgodovina uporabe grbov (in emblemov) na oblačilih je prizanesljiva in popolnoma neproblematična do emblema Republike Slovenije, ker je oblikovan simetrično, kar pa seveda ne velja za nekatere državne organe, ki uporabljajo dodatne oznake. Rodovi in enote Slovenske vojske imajo svoje embleme na desnem rokavu in so bili zadnjega četrt stoletja relativno temeljiti in natančni pri oblikovanju in umeščanju emblemov in oznak, ker so nekdaj sodelovali s heraldikom Valtom Jurečičem.

Embleme seveda uporablja tudi policija in v tej zgodbi se moramo dotakniti njene Specialne enote, ki v emblemu uporablja rdečega panterja in je na uniformah navadno neposrečeno prišit na desnem rokavu ter gleda v smer umika. Naj takoj pripomnim, da s tem ne želim namigovati na strahopetnost, ker je dobro znano, da je ta enota ena izmed najboljših v Evropi. Ker pa so simboli pojmi, ki predstavljajo in prenašajo ideje, prepričanje in delovanje, bi Ministrstvo za notranje zadeve z zelo preprostim načinom zrcaljenja emblema rešilo zagato.

Podobno kot grbi in emblemi, imajo svojo obvezno smer tudi zastave. Njihovo naravno okolje je navpičen ali delno nagnjen drog, na katerem plapolajo in na katerega so pripete s krajšo stranico. Ker vedno plapolajo z vetrom (razen, kadar so prisilno vpete kot pano), je popolnoma jasno kateri del zastave je sprednji, ker je tik ob drogu. Ko zastavo nosimo (stereotipno v boj), z gibanjem sami poustvarimo razmere, ko nam piha veter v obraz. Tako si najbolje zapomnimo, kateri del zastave je prvi oziroma katera smer je naprej (v boj).

Ko so se pojavili srednjeveški heraldični prapori, ki so bili vsebinsko le preslikava podobe iz ščita na kos barvne tkanine, se je v Evropi začel ponoven proces popularizacije zastav kot pripomočkov za signalizacijo in identifikacijo, ki so zaradi enostavnosti konstrukcije zlagoma začele izpodrivati grbe v vsakdanji in splošni uporabi. Ker so grbi v novem veku postajali vedno kompleksnejši, jih je lahko prepoznal le malokdo zunaj grboslovne stroke; kar pa ne velja za zastave, ki so namenoma bolj preproste in prav zato lahko prepoznavne.

Zastave so tako v nekem smislu prevzele funkcijo srednjeveških grbov in jih v modernem času uporabljamo na dva načina: kot prave zastave na drogu ali njihove upodobitve na trdi, mehki ter elektronski podlagi. S trdo in mehko podlago mislimo na sporočilne table ali druge površine z dodano podobo nacionalne ali regionalne zastave, z elektronsko pa prikaz pravokotne slike zastave na televizijskem ekranu v funkciji državne oznake (navadno na mednarodnih športnih prireditvah). Kadar imamo pred sabo površino, na kateri je upodobljena zastava, gre v večini primerov za frontalno sporočanje (table na stavbah, našitek na prsih, zastava na ekranu) in takrat je smer zastave jasna: na levi strani je sprednji del, imenovan tudi drogovni del, na desni pa vetrni del. Torej je smer upodabljanja enaka kot pri grbih.

Pri državah, ki niso vložile veliko truda v promocijo kodeksa uporabe nacionalnih simbolov, je opazno pomanjkanje znanja pri upodobitvah zastav in grbov, ki niso na frontalnih površinah, temveč na boku premikajočih se površin. Sem sodijo tako oblačila kot vozila, na katerih je upodobljena ali prišita podoba zastave. Kadar upodobimo ali prišijemo podobo zastave Republike Slovenije na bočno stran rokava, mora biti njen grb upodobljen na levi strani podobe, če je zastava na levem rokavu. Ča pa jo prišijemo na desni rokav, mora biti grb na desni strani zastave, ker le-ta gleda naprej v smer hoje ali teka. Popolnoma enako je z upodobitvijo na boku vozila, plovila ali letalne naprave.

V Sloveniji imamo Zakon o grbu, zastavi in himni, ki znotraj ohlapnih okvirjev definira pravilno uporabo zastave Republike Slovenije na drogu, ne definira pa pravilnega načina njenega upodabljanja na drugih površinah. Tako na ravni različnih državnih organov prihaja do nenavadnih rešitev z dodajanjem simbolov na nerodna mesta oziroma v nerodni obliki. Ker simboli prenašajo ideje in prepričanje ter jih signalizirajo, je spodbujanje njihove pozitivne uporabe več kot nujno, ker si nihče izmed nas ne želi, da bi na televizijskih zaslonih spremljali in navijali za svoje športnike, ozaljšane z nacionalnimi simboli, ki "gledajo" vzvratno oziroma silijo v beg.

Aleksander Hribovšek

Grboslovec in zastavoslovec ter predstavnik Slovenije na svetovnih zastavoslovnih kongresih Mednarodne federacije zastavoslovnih združenj (Fédération internationale des associations vexillologiques - FIAV), član društva Heraldica Slovenica in avtor portala www.grboslovje.si. Zaposlen je v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.