Ob 75-letnici obstoja so se na SAZU-ju ozrli po zgodovini institucije. To predstavljajo v monografiji, pod katero se podpisuje Željko Oset (izdaja je za zdaj dosegljiva zgolj v digitalni različici, knjižno pa načrtujejo prihodnje leto), na tematsko zasnovani razstavi ter v biografskem zborniku vseh članov in knjigi o Akademiji delovnih, za hip pa so se ob tej priložnosti ozrli tudi v prihodnost.
Čas, ko je Ljubljana cvetela kot 'mali Rim'
Pravzaprav praznujemo letos v slovenskem prostoru obletnici dveh akademij; 320 let mineva od ustanovitve znamenite Akademije delovnih (Academie operosorum Labacensis), ki je pomembno zaznamovala cvetoče obdobje kulture in znanosti v baročni Ljubljani. Tovrstne akademije imajo štiristoletno tradicijo in Akademija delovnih spada v zgodnje obdobje njihove zgodovine, saj je bila ustanovljena kot šesta po vrsti na stari celini in prva ter edina akademija na ozemlju Avstrijskega cesarstva svojega časa.

Znano je, kako so si člani Akademije operozov prizadevali za preobrazbo Ljubljane v regionalni kulturni center po zgledu italijanskih središč. Opazna je bila njihova vloga pri gradnji nove stolnice ter ustanovitvi prve javne (danes Semeniške) knjižnice – tudi ta je nastala po vzoru javnih knjižnic antične dobe in sočasnih tovrstnih ustanov. "Ljubljana se je za nekaj desetletij resnično razvila v 'mali Rim' na meji Svetega rimskega cesarstva in Italije," je predstavitev tega poglavja zgodovine prestolnice sklenil Luka Vidmar, čigar delo Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija je SAZU izdal ob tej priložnosti.
Za nas in za druge
Nobis atque aliis (Za nas in za druge) je bilo plemenito geslo, zapisano v grbu Akademije delovnih, in čeprav so po njenem zamrtju (to se je najprej zgodilo 1725, leta 1779 pa je bila za dvajset let znova oživljena) prizadevanja za ustanovitev nove skoraj poldrugo stoletje ostala neuspešna, ostajajo temeljna vodila akademij v jedru enaka. "Vsak narod se lahko nadeja koristi od družbe razumnikov, ki lahko prispevajo k razvoju znanosti in umetnosti kot tudi splošne kulture na različne, največkrat neformalne načine," razmišlja predsednik SAZU-ja Jože Trontelj. Vsak kulturni narod ima vsaj eno osrednjo akademijo, nekateri tudi regionalne. Danes je v Združenje vseh evropskih akademij povezanih več kot 50 članic, je ob praznovanju jubileja dejal Trontelj in opozoril na pomen skrbi za narod in njegovo kulturo.

Pozablja se na etiko
To je tudi trenutek, je opozoril Trontelj, da spomnimo, zakaj so takšne akademije koristne. Med nalogami, ki akademsko tradicijo veže že stoletja, je skrb za materinščino, pojasnjuje, pa tudi skrb za izdelavo besedišča, za pravopis in terminološke slovarje. Tu je tudi skrb za naravno in kulturno dediščino, za gospodarjenje s prostorom, zlasti jih skrbi za neurbano območje in negativne vplive razpršene gradnje. Akademiki svetujejo pri državni znanstveni politiki in vodenju zdravstva. Posebej je opozoril na pomen etike in bioetike. V znanosti zagovarjajo odličnost in poštenje. Tudi svetovne akademije se po Trontljevih besedah zavzemajo za močnejšo določitev etičnih meril v znanosti in v skupnem stališču, sprejetem pred kratkim, pozivajo, da je treba znanstvenike izobraževati in vzgajati v etiki.

Kam drvi človeštvo?
"Človeško vedenje bo treba v bližnji prihodnosti močno spremeniti, če želimo, da naša civilizacija obstane. Znižati je treba položaj materialnega blagostanja kot vrednote," meni Trontelj. "To je težko doseči, a če ne bomo začeli, ne bomo prišli nikamor. To pa bi pomenilo, da smo obupali nad prihodnostjo človeštva," dodaja in opozarja, da je treba uvajanje etičnih vrednot vključiti že na ravni vrtcev in osnovnošolske vzgoje.

Glavni tajnik SAZU-ja Andrej Kranjc se je dotaknil očitanj nekaterih medijev o nedejavnosti članov akademije, ki pa vseeno prejemajo rento. "Biti član akademije je v veliki meri čast. Od Borisa Pahorja denimo nihče ne pričakuje, da bo zato napisal še pet romanov," pravi in obenem opozarja, da prelet bibliografije mlajših članov pokaže izredno produktivnost.
Biografski zbornik
Njihovo delo je predstavljeno v omenjenem biografskem zborniku, ki na 438 straneh ponuja biografije 174 članov, vseh, kolikor jih trenutno šteje SAZU. Vsak član - gre za redne, izredne in dopisne - je v knjigi, ki jo je oblikoval Matija Jemec, predstavljen na dveh straneh, ki prikazujeta njegovo znanstveno in umetniško pot. Na koncu je dodan tudi seznam 288 umrlih članov, ki so predstavljeni le z osnovnimi podatki. Kranjc meni, da je namen zbornika dosežen, saj pokaže, koliko so člani prispevali ne le k slovenski znanosti in umetnosti, ampak tudi v svetovno zakladnico, ter tako prepriča, da so člani SAZU-ja vredni te časti.
Razstava in monografija o zgodovini SAZU-ja
Omenjena monografija Željka Oseta je prvi del zgodovine te najvišje slovenske znanstvene ustanove; z obdobjem po drugi svetovni vojni do danes se bo ukvarjala izdaja, katere izid je predviden prihodnje leto. Prvo delo bi moralo v klasični obliki sicer iziti še letos, vendar pa do sprejetja sklepa o prepovedi sklepanja pogodb za neposredne proračunske porabnike pogodba s tiskarno ni bila sklenjena, zato bo knjiga izšla prihodnje leto. Po besedah avtorja temelji monografija (obe deli izhajata iz avtorjeve doktorske disertacije) na podlagi obsežnega gradiva, ki je v večji meri prvič uporabljeno v slovenskem zgodovinopisju. Oset je tudi avtor razstave o zgodovini Akademije, ki bo v Prešernovi dvorani stavbe na Novem trgu 4 na ogled do 13. decembra. Razstava ne predstavi le prizadevanj za ustanovitev akademije, ki so se začela že v zgodnjih dvajsetih letih, ampak popelje tudi po težkem medvojnem obdobju in za marsikaterega člana neprijaznih povojnih letih, ko je bila Akademija izpostavljena hudim političnim in ideološkim pritiskom.
Vseeno je polagoma prevzemala splošen značaj evropskih akademij, zlasti se je to pokazalo po osamosvojitvi države leta 1991. Sledilo je obdobje rehabilitacije po drugi svetovni vojni izključenih članov. Tudi to je razvidno na razstavi, ki po zgodovini Akademije popelje s številnimi fotografijami, dokumenti, pa tudi Plečnikovim idejnim načrtom nikoli uresničene stavbe Akademije. Postavitev spremlja posnetek oddaje, ki jo je ob 50-letnici SAZU-ja posnela RTV Slovenija. Ta po besedah zgodovinarja Petra Štiha ni le dokument o zgodovini Akademije, ampak zgovoren odraz časa, v katerem je nastala.