Rodil se je 22. novembra 1925 v Murski Soboti, pozneje živel na Dolenjskem, že dolga leta pa živi v Ljubljani, a se še vedno počuti Prekmurca, saj je na Goričkem preživel najlepša leta svoje mladosti. Že kot otrok je bil navdušen nad Disneyjevimi risankami, zato je sanjal, da bo nekoč delal podobne stvari. Imel je še starejšega brata, ki mu je kot petleten fantič pomagal v šoli pri likovnem pouku, saj je učiteljica rekla, da lahko pride z bratom na ure risanja. Prve napotke za risanje obrazov pa je dobil od očetovega prijatelja.

Po vojni je bilo težko začeti, saj ni imel nobene podpore. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je končal študij kiparstva, ker je bilo to najbližje temu, kar je želel početi v življenju, vendar je naredil le nekaj kipov žene Jane in enega partizana, nato se je posvetil risanju.

Začetki v svetu oglasov
Leta 1952 je začel izhajati prvi povojni slovenski tednik PPP (Poletove podobe in povesti), v katerem bi moral iziti Disneyjev strip, ki pa ni prišel pravočasno, zato je strip narisal Miki Muster. Ta objava je bila tudi začetek njegove kariere. Sicer pa je začel risati že v letih, ko še niti brati in pisati ni znal. Najprej si je služil kruh z oglasi za televizijo (Štacuna Mercator, Viki krema, Cikcak zajčki, reklama za Jelovico, Rdeča kapica idr.), vendar si je ves čas želel ustvarjati animirane filme.

Sanje so se mu uresničile v Nemčiji
Priložnost se mu je ponudila leta 1973 pri Bavaria filmu v Münchnu, kjer je delal za različne filmske produkcije. Najprej je risal po idejah karikaturista Guillerma Mordilla, nato se je lotil filmov o detektivu Nicku Knattertornu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta.

Miki Muster je povedal, da se je lahko popolnoma posvetil delu zato, ker mu je ob strani stala žena, ki je poskrbela za vse drugo, od financ do družine. Sedemnajst let sta živela ločeno, saj je on delal v Nemčiji, vendar se je vsak konec tedna vračal domov. "Če ne bi bilo nje, bi verjetno narisal pol manj, zato sem ji hvaležen. Ona je bila res moja muza. Zdaj, ko je ni več, se vsak dan peljem na Žale, prižgem sveče, uredim grob in se z njo pogovorim".

V skoraj 20 letih dela v tujini je ustvaril šest celovečernih filmov in za več kot 400 minut risank argentinskega ustvarjalca Mordilla, ki so jih vrteli po vsem svetu, le v Sloveniji za njih ni bilo zanimanja. Za ljubljansko Vibo je narisal tri risane filme: Zimska pravljica, Kurir Nejček in Puščica.

Lakotnik, Trdonja in Zvitorepec so še danes zelo priljubljeni
Veliko je ustvarjal tudi v Sloveniji, saj je risal stripe in ilustriral slikanice, ki jih je objavljal v Slovenskem poročevalcu, Pionirju, Delu in ljubljanskem Dnevniku. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo in se znova posvetil zgodbam o treh slavnih junakih – Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, ki jih je objavljal 21 let, in jih tako mladi kot odrasli še danes radi berejo. Predvsem po vojni je želel ljudi razvedriti, saj so povsod pisali le o vojnem nasilju, pobojih in partizanstvu.

Ob branju njegovih zgodb pa so se lahko potopili v svet domišljije in odšli na Luno, v Afriko, prihodnost ali preteklost. Njegovi stripi so tudi vzgojni in poučni, saj je pisal o ekologiji, onesnaževanju, prometu in drugih temah ter se vedno izogibal nasilju. Najtežje pa je bilo ohranjati v zgodbah napetost, zato so ga bralci pogosto spraševali po nadaljevanju.

Ustvarjal je tudi slikanice, s katerimi ni imel težav Sam pravi, da so ga najprej preganjali, nato pa vabili na šole k podelitvi bralnih značk, česar se je z veseljem udeleževal, saj je bilo to zanj priznanje. Mustrovi stripi so dosegli izjemen uspeh, saj jih mladi berejo še danes. Občinstvo jih je sprejelo, vendar politični sistem v tistih časih stripom ni bil naklonjen, zato je dobil veliko polen pod noge in očitkov, da 'kvari' mladino, čeprav so bili med zelo branimi pri vseh generacijah.

Kljub odklonilnemu odnosu do stripov v tistem času je vztrajal in ob tem ustvarjal še slikanice. Že v mladosti je risal karikature sošolcev in učiteljev, pozneje pa tudi za slovenske časopise.

Delal je tudi po 16 ur na dan
Pravi, da sta strip in risani film zelo povezana, saj mora biti pri obeh zanimiva zgodba, dober scenarij in veliko delovne vneme. V enem izmed intervjujev, ki jih je bilo krepko čez sto, je povedal, da je delal tudi po 16 ur na dan. Ravno zato, ker je vedno oddal ob dogovorjenem roku, si je prislužil zaupanje naročnikov tako doma kot v tujini. Dela mu ni primanjkovalo, saj kot sam pravi, nič ne pomaga talent, če obenem zraven ne delaš oziroma garaš.

Med delom je pogosto pozabil na hrano
V studiih je bilo veliko timskega dela, zato ni dolgo zdržal, saj so ga številni odmori motili. Sam je delal scenarije in risal, režiral, montiral, kadriral, sinhroniziral in še marsikaj, zato je veliko kolegov obupalo, ker je bilo preveč naporno. Za animirani film je narisal tudi do 200 risb na dan, ki so bile skoraj enake, saj je za en gib potrebno približno 30 slik. Za desetminutni animirani film pa je treba narisati tudi od šest do osem tisoč risb. Pri delu je resnično užival, zato je pogosto pozabil celo jesti in piti ter delal do onemoglosti.

Dobra zgodba je lahko tudi brez nasilja
Meni, da je danes v stripih preveč nasilja, zato jih ljudje ne berejo s takim užitkom. "Moj ustvarjalni moto je bil, da moram ljudi zabavati in je dobra zgodba vedno brez nasilja." Ravno zaradi tega je dosegel tak uspeh in tudi preživel. Leta 2000 je prejel viktorja za življenjsko delo, tri leta pozneje pa priznanje mesta Ljubljane. Lani mu je predsednik države podelil srebrni red za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, letos pa je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter častni doktorat Univerze v Novi Gorici.

Zgledoval se je po Disneyju in Kellyju
Vzornikov ni imel veliko, saj drugega kot Disneyja niti niso poznali, zato je bil ideal za vse. Kot zanimivost je omenil, da je bil najprej najbolj priljubljen Zvitorepec, pozneje pa Lakotnik. Nekateri pravijo, da je najboljša njegova stvaritev slikanica Gozdni prijatelji, čeprav se Muster s tem ne strinja in na prvo mesto postavlja Medvedka Neewa, ki je bil že večkrat ponatisnjen tako v časopisih, revijah kot v knjižni obliki. Največja nagrada zanj je to, da so njegovi stripi še vedno brani. Miki Muster se v zadnjih letih posveča plavanju, saj pravi, da je "gibanje zelo pomembno. Človek ga ne bi smel nikoli zanemariti."

Med intenzivnim ustvarjanjem ni bilo časa za branje, zato je večina knjig ostala na polici, v zadnjih letih pa se posveča tudi temu. Prej je veliko razmišljal o zgodbah in junakih, ki jih je moral pripraviti, zato za kaj drugega ni bilo časa. Sam pravi, da je zanj največja nagrada to, da je Zvitorepec še vedno mlad in ga berejo. "To je zame življenjska nagrada. Nobene take mi ne morejo dati, ki bi to odtehtala. Moje otroške želje in sanje so se izpolnile," je povedal v intervjuju ob osemdesetletnici. Včasih vzame v roke zgodbe o svojih treh junakih, ki ga še vedno zabavajo, zato se ne čudi, da so njegovi stripi še vedno priljubljeni.

Oktobra je bila v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na ogled pregledna razstava Mustrove bogate kariere.