Če bo šlo vse po načrtih, se bo tja preselil del zbirke iz Louvra, za dolgoročno izposojo del pa naj bi ta najbolj znani francoski muzej prejel 500 milijonov evrov, kot pišejo nekateri mediji. Louvre, ki je partnerstvo za začasni prenos podpisal tudi s High Museumom v Atlanti v ZDA, pa ni edini francoski muzej, ki bo odpiral podružnice. Nacionalni muzej moderne umetnosti Georges Pompidou naj bi delal tudi v Šanghaju, Rodinov muzej pa "se je prodal" San Salvadorju.

Muzeji niso na prodaj
Francoski umetniki se bojijo, da francoske ustanove tako pod pretvezo v resnici prodajajo svoja dela in da bo Francija razprodala svojo umetniško dediščino. "Muzeji niso na prodaj!" rohni okoli tisoč konservatorjev, direktorjev muzejev, umetnostnih zgodovinarjev in arheologov, ki so že podpisali peticijo, v kateri zahtevajo, naj politični veljaki "prenehajo francoske muzeje in še posebej Louvre uporabljati kot zalogo umetnin, ki jo je mogoče prodajati v politične, diplomatske in finančne namene".

Predstavitev zahtev okoli 10. januarja
Svoje zahteve naj bi predstavili tudi javnosti, predvidoma 10. januarja, Francozi pa se lahko s tematiko (in problematiko) podrobneje seznanjajo že od sobote, ko je levoliberalni dnevnik Liberation polemiki namenil štiri strani, na katerih se ukvarja predvsem s kritiziranjem projekta vlade, s katerim naj bi Louvre premestili na obalo Perzijskega zaliva. Na otočku Saadijat naj bi sicer zrasli štirje muzeji, umetniško mestece in razkošni hoteli; leta 2012 naj bi tam svojo novo podružnico odprl tudi Guggenheimov muzej.

Francija ne sme biti trdnjava
Vsi pa projektov, ki bi francoske umetnine predstavljali tudi v drugih državah, ne obsojajo. Tako je desno umerjeni časopis Figaro zagovarjal vodstvo Louvra in zatrdil, da ne gre za prodajo ustanove, ki jo je leta 2005 obiskalo 7,3 milijona ljubiteljev umetnosti. Francosko ministrstvo za kulturo pa trdi, da želijo s projekti Francijo le odpirati tujini. "Dela morajo biti na ogled, in Louvre ni prvi veliki muzej, ki počne nekaj takega," so zapisali.