Odkrili so inicialki Giotta di Bondoneja, za kateri so prepričani, da gre za signacijo in ne le del dekoracije. Podpis so odkrili v kapeli sv. Nikolaja v spodnji baziliki v Assisiju, ki je tudi zadnje poglavje restavracije znamenitega sakralnega kompleksa po uničujočem potresu leta 1997.
Vodja restavratorskih del stenskih poslikav Sergio Fusetti je prepričan, da gre za podpis. "Ta ni bil dodan pozneje, ampak je zapisan, ko je bil omet še svež," pojasnjuje. Inicialki, ki sta sicer zapisani v obratnem vrstnem redu, torej BG (v Italiji so pogosto priimke zapisovali pred imenom), so našli na upodobitvi Madone, obdane s sv. Nikolajem in sv. Frančiškom. Figure so ločene z zašiljenimi arkadami in upodobljene na zlatem ozadju, srednjeveškem simbolu najsvetejšega, nebeškega. Domnevna signatura se nahaja v trikotnem delu, ki ločuje drugi in tretji del 'triptiha'. Črka, ki nakazuje slikarjev priimek, je zapisana nad črko G, ki pa se zaradi slabe ohranjenosti prostemu očesu hitreje izmuzne.
Kapelo sv. Nikolaja je toskanski slikar, ki je s svojim revolucionarnim pristopom odprl pot poznejšim renesančnim novostim, poslikal v prvih nekaj letih 14. stoletja. Poslikava je malo mlajša od Giottovega slavnejšega cikla prizorov življenja sv. Frančiška v zgornji baziliki.
Freske nekoč pripisovali Giottovim učencem
Pravzaprav so kapelo stoletja pripisovali Giottovim učencem, šele modernejši umetnostni zgodovinarji so začeli omenjeno fresko pripisovati Giottu. Če bodo potrdili avtentičnost signature, bo ta ključni del za dokončno potrditev atribucije.
Kapelo sv. Nikolaja, ki leži v severnem delu prečne ladje spodnje bazilike, je naročil kardinal Napoleone Orsini, ki si jo je zamislil kot svoje zadnje počivališče, vendar pa je pozneje v njej pokopal svojega brata. Kapela je bila večinoma zaprta za javnost, njen prostor pa je služil kot garderoba za duhovnike, pa tudi kot skladišče za sveče, liturgična oblačila in druge stvari.
Ko umetnost stopi na novo pot
Giotto (1267(?)-1337) se je v zgodovino umetnosti zapisal kot slikar, ki je srednjeveško slikarstvo prevetril s povsem novim pristopom in v prostore vnesel perspektivo, figure pa razgibal v prostoru in jih individualiziral ter vanje vnesel psihološko noto. Pravzaprav marsikatero delo, ki je nastalo v zgodnjem 14. stoletju, govori o zrelosti časa za novitete, ki pa jih je za nekaj desetletij zaustavila epidemija kuge, ki je sredi stoletja strašno zdesetkala prebivalstvo stare celine.