V zadnjih letih sta bila najbolj razvpita primera delne ali popolne izgube dragocenih arheoloških zapuščin zagotovo načrtno uničenje dveh kolosalnih spomenikov Bude, ki so ga zakrivili afganistanski talibani, in poškodovanje številnih arheoloških ostankov v Iraku, po katerih so med drugim brezbrižno “tacali” ameriški vojaki. Te dni pa se lahko le sprašujemo, kaj se utegne ob nadaljnji zaostritvi razmer na Kosovu in v Srbiji zgoditi z nekaterimi najlepšimi primerki bizantinske umetnosti in z nekaterimi najbolje ohranjenimi srednjeveškimi samostani na Balkanu. Zato smo se odločili, da vam na kratko predstavimo tiste spomenike Unescove svetovne kulturne dediščine, katerih nadaljnji obstoj ni tako gotov, kot bi si vsi ljubitelji zgodovinske umetnosti in arhitekture želeli.
Veliki načrti kralja, ki postane svetnik
Kot je ugotovil tudi Unesco, ki je sklop srednjeveških spomenikov na Kosovem uvrstil na seznam ogrožene svetovne dediščine, so trenutno najbolj ogroženi štirje primeri vrhunske bizantinske cerkvene umetnosti, ki se je na Balkanu razvila med 13. in 17. stoletjem. Najprej velja omeniti dečanski samostan, ki slovi kot največji in najbolje ohranjeni srednjeveški samostan na Kosovem. Kompleks, ki so ga zgradili pod srbskim kraljem Štefanom Urošem III. - po smrti je postal sv. Štefan Dečanski -, po sodbi Unescovih strokovnjakov 'skriva' najbolj dragocene primerke tako imenovane paleološke renesanse v bizantinski umetnosti in je obenem dragocen dokument kulture in družbe 14. stoletja.
Dečanski samostan Kristusovega vnebohoda, v katerega cerkvi najdemo popolnoma ohranjene izvirne freske iz 14. stoletja, je bil pomembno središče kulturnega in duhovnega življenja na južnem Balkanu. V samostan so namreč večkrat prihajali pomembni umetniki in misleci, ki so tukaj iskali mir in nov zagon za delo v posvetnem življenju.
Samostan z vencem štirih cerkva
Naslednji v sklopu štirih kosovskih spomenikov je samostan z vencem štirih cerkva v Peći. Gre za spomenik s tako veliko zgodovinsko-kulturno vlogo v srbski zgodovini, kot pripada le malokateremu drugemu spomeniku. Morda celo nobenemu. Peć je namreč pod srbskim carjem Štefanom Dušanom v letu 1346 postala sedež srbske pravoslavne cerkve, kar je ostala do leta 1766, ko je bil peški patriarhat ukinjen. Danes je Peć s freskami okrašenimi cerkvami, zakladnico in bogato knjižnico sedež srbskega patriarhata.
Zanimiva je tudi prizrenska cerkev Naše gospe Ljeviške. Katedralo iz 12. stoletja so v času otomanske nadvlade nad Kosovom spremenili v muslimasko mošejo, v dvajsetem stoletju pa je spet postala cerkev avtokefalne srbske pravoslavne cerkve. Obstoj cerkve z značilnimi nekoliko plitvimi in 'debelušnimi' kupolami, značilnimi za pravoslavno cerkveno umetnost, je bil v zadnjih letih večkrat ogrožen. Kosovski Albanci so jo namreč večkrat skušali razstreliti, a so njihove namene preprečile nemške čete, ki so od leta 1999 varovale objekt.
Cerkev, neprimerna za svoj čas
Zanimivo je, da umetnostnim zgodovinarjem in arheologom nikoli ni uspelo natančno določiti letnice nastanka cerkve. Freske sicer gotovo izvirajo iz zgodnjega 14. stoletja in so izraz mešanja vplivov vzhodne bizantinske in zahodne romanske umetnosti, cerkev pa sledi arhitekturnemu tipu, značilnemu za starejše dobe, kot je bila tista, v kateri je cerkev mogla biti zgrajena. Raziskave so namreč pokazale, da cerkev v nekaterih prvinah oblikovno sledi celo objektom iz časa, ko je Bizanc v teh krajih ponovno uveljavil svojo oblast. Obenem pa je skoraj gotovo, da je katedrala svojo končno obliko dobila najpozneje leta 1219.
Zadnji med ogroženimi kosovskimi spomeniki Unescove kulturne dediščine je prištinski samostan Gračanica, zadnje 'monumentalno darilo' kralja Štefana Uroša II. Milutina, ki je še v istem letu, v katerem je spodbudil postavitev novega samostana, tudi umrl. To je bilo leto 1321. Na ta dogodek še danes spominja napis na južni strani kapele: „Videl sem ruševine in propadanje gračanskega templja device Marije, sedeža lipljanske škofije; nato sem ga dal ponovno zgraditi, prepleskati in okrasiti tako znotraj kot zunaj.“
Slikovna predstavitev dinastije Nemanjić
Samostanska cerkev je bila med številnimi vojnami hudo poškodovana, še posebno med veliko kosovsko bitko leta 1389. Vendar se je Gračanica uveljavila kot pomembno kulturno središče, zaradi česar so predstojniki samostana tudi vedno znova dopolnjevali ornamentiko cerkve in skrbeli za njeno redno obnavljanje. Danes je tako tudi gračanska samostanska cerkev pomemben spomenik paleološke renesanse, za osrednji umetniški dragulj pa veljajo festivni cikel in upodobitve pasijona in Kristusovih čudežev. Poleg te versko programske umetnosti je v narteksu najti zanimiva portreta kralja Milutina in kraljice Simonide iz francoskega rodu Anjou – upodobljena sta kot menih in nuna – in prvo slikovno upodobitev rodoslovja dinastije Nemanjić.
Kompleks iz Gračanice tudi v Chicagu
V zvezi z gračanskim samostanom ne smemo pozabiti omeniti, da so v predmestju Čikaga konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli graditi popolno repliko samostanskega kompleksa v Gračanici. Leta 1984 sta bila cerkev in samostan dograjena in posvečena. Čeprav replika, velja čikaška cerkev – v resnici je za 18 odstotkov večja od izvirnika – za velik arhitekturni in umetniški dosežek. Vhod v cerkev namreč krasijo impresivna ročno izrezljana lesena vrata, ki prikazujejo 23 samostanov in cerkva iz različnih regij Srbije, in tudi sicer je cerkev okusno in umetniško vrhunsko opremljena.
Tokrat smo vam predstavili tiste spomenike svetovne kulturne dediščine, katerih ogroženost je z uvrstitvijo na seznam ogrožene dediščine prepoznala tudi organizacija Unesco. Ker se krizna žarišča pogosto hitro širijo, se lahko kaj hitro med hudo ogrožene uvrstijo tudi srbski spomeniki, ki jih najdemo v bližini Kosova. V prihodnjih dneh vam bomo tako predstavili še trdnjavo Stari ras in samostan Sopočani ter samostan Studenica.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje