V Braziliji so včeraj slavnostno zaznamovali 50 let Brasilie, prestolnice, ki je bila zgrajena pod vodstvom tesnih prijateljev, urbanista Lucie Costa in arhitekta Oscarja Niemeyerja. Čeprav "sterilno" vzdušje Brasilie ni za vsakogar, so njeni veliki, odprti prostori in občutek varnosti, ki ga vzbuja v obiskovalcu, velik adut v primerjavi z drugimi brazilskimi velemesti, na primer nekdanjo prestolnico Rio de Janeiro, ali poslovnim središčem Sao Paulo.

Izrojene sanje
Sloviti brazilski arhitekt Oscar Niemeyer, ki pri svojih 102. letih še vedno prihaja delat v svojo pisarno v Rio de Janeiru, z žalostjo opaža socialne razlike, ki delijo mesto. Brasilia je namreč doživela precejšen odklon od njegovega prvotnega, "dobro premišljenega" koncepta. Prenatrpanost, močno širjenje potrošništva v državi in posledično vse večji družbeni razkol med dobro plačanimi javnimi uslužbenci in revnimi storitvenimi delavci, ki skrbijo zanje, rušijo upe, ki jih je za Brasilio imel Niemeyer, sicer zagrizen komunist. (Čeprav se je, odkar je na čelo države leta 2003 prišel Luiz Inacio Lula da Silva, kakšnih 19 milijonov Brazilcev izkopalo iz najhujše stiske, pa jih 38 milijonov - približno toliko, kolikor je vseh prebivalcev sosednje Argentine - še vedno živi pod mejo revščine.)

Nihče ni računal na toliko ljudi
Brasilia, ki je edino mesto, ki je bilo v 20. stoletju zgrajeno povsem na novo in je zdaj uvrščeno na seznam kulturne dediščine organizacije Unesco, s svojimi retrofuturističnimi zgradbami in velikimi avenijami tvori obliko letala. Vendar pa mesto razkriva tudi usodno napako oblikovalca: prvotno je bilo zgrajeno za 600 tisoč prebivalcev, danes pa jih ima kar 2,6 milijona. Močna prenaseljenost s seboj prinaša zastoje ob prometnih konicah in parkiranje po pločnikih in v križiščih ter pešce, ki tvegajo življenje pri prečkanju cest, ki temu niso namenjene.

Treba je bilo izpolniti ambiciozno petletko
Brasilia je bila zgrajena med letoma 1956 in 1960 kot simbol brazilskih teženj k nacionalni integraciji in večji enotnosti po zveznem sistemu razdeljene države. Vratolomno hitrost gradbenih del je narekoval takratni predsednik Juscelino Kubitschek, ki je ljudem obljubil "za petdeset let napredka v petih" (menda je ponoči, po celem dnevu opravljanja svojih predsedniških dolžnosti, ponoči iz Ria letel v nastajajočo Brasilio, nadzorovat dela).

Ničesar prepustiti naključju
Za načrtovanje mesta v nenaseljenem središču Brazilije je oblast zadolžila Niemeyerja, urbanista Lucio Costa in krajinskega arhitekta Roberta Burleja Marxa, ki so si zadali nalogo postaviti drugačno vrsto prestolnice. Costa kot glavni mestni urbanist in Niemeyer kot glavni arhitekt, ki je v mestu zasnoval vse javne zgradbe, sta v projektu, imenovanem "plano piloto", videla priložnost udejanja novih, modernih idej v arhitekturi. Želela sta, da se vsak element mesta, od javnih do stanovanjskih poslopij in zelenih površin, zlije s celotno podobo mesta. Kot načrtovalec mesta je Costa posegel na vse ravni življenja, določil je celo, kakšne barve naj bodo mestni taksiji, uniforme voznikov avtobusov in kako naj bodo videti grobovi. 21. aprila 1960, po pičlih treh letih in pol del, so Brazilci že inavgurirali svoje novo glavno mesto.

Luknja brez dna
Gradnja naj bi stala milijarde dolarjev, čeprav v državnih arhivih pravijo, da je skupni znesek nemogoče zares izračunati. Kritiki so prepričani, da Brasilia ni drugega kot sad faraonskega sna, ki je skoraj uničil državno blagajno in spodkopal temelje Riu, ki po izgubi naslova prestolnice ni nikoli zares našel nove identitete.

Niemeyer, ki se boji letenja, v svoji visoki starosti pa je preslaboten, da bi z avtomobilom potoval 1.400 kilometrov do prestolnice, se slovesnosti ob obletnici ni mogel udeležiti.