Zgodba se lahko začne tudi z avstrijsko cesarico Sisi in nemškim cesarjem Viljemom II. Ne, nista imela razmerja. Oba pa sta imela ´razmerje´ z antiko in arheologijo … in z Ahilom, ki sta si ga, upodobljenega v antičnem kipu, postavila na vrt. Vsak na svojega. Viljem je bil pravi ljubiteljski arheolog in je v roke prijel tudi lopatko in čistilni čopič. Kot devetnajstletnik je tako med družinskimi počitnicami v Bad Homburgu brskal za starimi črepinjami, pozneje, že v vlogi cesarja, pa je svoje poslanstvo ´velikega imperialista´ povezoval tako s spodbujanjem vloge Nemčije kot velike znanstvene sile in tudi velike sile v arheologiji kot tudi z ´navijanjem´ za bolj klasične uspehe imperialistične politike. V zgodbi o arheoloških najdbah iz Tel Halafa, ki so jih po razsutju v drobne koščke med drugo svetovno vojno končno spet sestavili, se povežeta oba vidika. Pa še zgodba o Viljemovi hinavščini. In spet smo pri Judih.

Max von Oppenheim pa kar mimo države
Najprej moramo vpeljati ´lik´ Maxa von Oppenheima (1860-1946). Na vrhuncu njegove slave so časopisi o njegovih zaslugah pisali v tem slogu: "Tudi v Berlinu najdemo polno čudes. Eden najbolj nenavadnih muzejev, ki nam ga lahko zavida ves svet in ki je zaradi v njem razstavljenih kulturnih zakladov, katerim enakovrednih ne bomo nikoli več odkrili, je muzej Tel Halaf Maxa von Oppenheima." V tem ´muzeju´, natančneje v stari tovarni, na s strojnim oljem zamazanih lesenih ´dilah´, je Max von Oppenheim razstavil izjemne kipe iz Tel Halafa. Berlinski državni muzeji so bili po letih inflacije povsem obubožani in tako kipi, ostanki v drugem tisočletju pred našim štetjem na območju današnje severne Sirije cvetoče huritske civilizacije, niso postali del zbirke Pergamonovega muzeja, kot je bilo prvotno predvideno. Muzej ni imel denarja za odkup. Tako je hvalo Samuela Becketta in iraškega kralja Fajsala I., ki sta obiskala muzej in o tem tudi pisala, požel le Oppenheim. No, država denarja ni dala tudi za izkopavanja …

Iz domačega gradu v puščavo
Na srečo je bil Max von Oppenheim več kot le premožen. Po diktatu očeta, bogatega judovskega bankirja, ´stacioniranega´ v nečem, kar je še najbolj spominjalo na pravljični grad, je moral Max von Oppenheim študirati pravo. Pa ga kariera pravnika ni prav dosti mikala in je raje odpotoval na Jutrovo. Arabska kultura ga je od nekdaj mamila. V Maroku je tako preoblečen v Arabca kljub grožnji s smrtno kaznijo vstopil v neko mošejo, naučil se je arabsko, ´za zabavo´ na trgu s sužnji kupil berbersko deklico in na koncu pristal v Kairu, v veliki vili, obdan s številnim osebjem, katerega krona je bil francoski kuhar. Poročil se ni. Raje se je odločil za ´lokalni običaj´ življenja z ´ženskami na čas´. Nekoč se je zagledal v mlado žensko, ki ga je pritegnila s svojo elegantno hojo. Bila je poročena in ljubosumni mož jo je, čeprav ´konzumacije odnosa´ ni bilo … ubil. Oppenheim je bil pretresen in se je za nekaj časa docela posvetil funkciji generalnega konzula, ki mu jo je kot potomcu ugledne družine kot izjemnemu poznavalcu arabske kulture in arabskega jezika ter tudi kot pravniku zaupal cesar Viljem II. Česa več pa mu ni bil pripravljen dati. Ker je bil Poljud, Oppenheim v nemški diplomatski službi preprosto ni mogel napredovati. Rešitev za prihodnost je vendar odkril prav med eno izmed svojih diplomatskih misij.

Več sreče kot ...
Po nareku Viljema II. je Oppenheim konec devetdesetih let 19. stoletja odpotoval na območje današnje severne Sirije, ozemlje tedanjega osmanskega cesarstva, takrat že znanega kot Bolnik na Bosporju. Oppenheimova naloga je bila raziskati, kje bi lahko potekala bagdadska železnica. Med enim izmed pogovorov v šotoru lokalnega veljaka Ibrahima Paše je ´ujel´ pogovor o nenavadnih kamnih, ki so jih iz zemlje izgrebli v bližini. Po dolgotrajnem pregovarjanju s tamkajšnjim prebivalstvom, ki je vraževerno verjelo, da izkopavanje starih kamnov prinaša nesrečo, so mu vendarle razkrili skrivnostni kraj. Oppenheim je oddrvel v Carigrad, kjer mu je za nemško znanost uspelo pridobiti dovoljenje za izkopavanje, hkrati pa je sprejel ključno odločitev, da obesi kariero diplomata na klin in se posveti arheološkim izkopavanjem. Sam seveda ni bil arheolog, zato pa je z zajetnim družinskim premoženjem lahko kar sam organiziral izkopavanja, za katera Viljem II., bolj zagret za odkrivanje Babilona, ni pokazal preveč zanimanja. Cesarjeva odločitev je bila sicer napačna. To je potrdil tudi James Simon, mogotec in velik podpornik berlinskih muzejev, ki je financiral tudi izkopavanja, ki so ´obrodila´ kip Nefretete. Simon, ki je podprl tudi izkopavanja Babilona, je leta 1912 v nekem pismu zapisal: "Poročila Maxa Oppenheima so zanimiva. Ne laže, ko piše o ´svoji´ palači. Ampak preprosto je imel srečo. Toliko sreče, kot smo mi v Babilonu imeli nesreče: Kaj vse bi sicer lahko odkrili v teh 14 letih.“

Kuhar mora biti
Medtem ko je še vedno deloval tudi kot nemški vohun – njegov veliki tekmec je bil legendarni Lawrence Arabski -, se je Oppenheim leta 1911 vrnil v Tel Halaf. Spremljalo ga je 1.000 kamel, ki so tovorile 21 ton različne opreme, tudi 800 metrov železniških tirov za lažje prevažanje najdb po raziskovalnem taboru. Pot do Tel Halafa ni bila najbolj prijetna. Bilo je pozimi in zima leta 1911 je bila v severni Mezopotamiji hudimano mrzla. Trupla, ki so ležala naokoli in čez katera so se spotikali Oppenheimovi možje – med njimi je bilo 500 beduinov – so bili najbolj nazoren dokaz za to. Kuharji so bili tudi zraven. Bilo jih je več in vsi z odličnimi referencami. Od kairovske ´etape´ s francoskim kuharjem je bil Oppenheim v zadevah hrane precej muhast.

Zlato v Carigradu izgine kot kafra
Izkopavanja so nato lepo stekla in kmalu so izgrebli okrasje ´zahodne palače´ mesta skrivnostnega kralja Kapare. Sfinge, levi, ladje, kamele in druge oblike, vse oblikovane iz bazalta, so bile odrešene oklepa peska in zemlje. Oppenheim je o vsem tem skrbno pisal. Vsak dan je vrsto ur ´preždel´ za pisalno mizo, no, večere je preživljal z mikavno domačo petnajstletnico. Napačno je tudi ocenil, da so najdbe stare 5.000 let. Danes je znano, da gre za kulturo, ki je cvetela okoli leta 1.500 pred našim štetjem in ki je govorila aramejsko, tako kot Jezus, torej. Potem je bila prva svetovna vojna in Oppenheim se je umaknil v svojo meščansko palačo na Kurfürstendammu. Potem vojne ni bilo več. A ker Nemčija ni pristopila k Društvu narodov, Francozi, ki so ta del nekdanjega Osmanskega cesarstva dobili v upravljanje kot mandatno ozemlje, niso dovolili nadaljnjih nemških izkopavanj. No, potem se je tudi z Društvom narodov vse uredilo in leta 1927 se je tedaj že 67-letni Oppenheim vrnil v Tel Halaf. Nemci so smeli odpeljati vse, le zlat nakit je prejela Turčija. Danes nihče ne ve, kje ta nakit je. Kurator Lutz Martin pravi, da so za razstavo v Pergamonovem muzeju želeli pridobiti tudi ta nakit, a v carigrajskih muzejih ga nihče ni našel ...

Ker Berlin ni imel denarja za odkup Oppenheimovih najdb, je Oppenheim, ki je v dvajsetih letih po zablodelih poslovnih podvigih s kavnimi plantažami v Tanzaniji in po veliki inflaciji tudi že obubožal in si ponovno opomogel le s pomočjo dobrodušnih in se vedno zelo bogatih sorodnikov, postavil svoj muzej. V nekem industrijskem objektu v Charlottenburgu je sredi umazanih hal postavil ogromne kipe. Kot v posmeh Berlinu je razstavo odprl tri tedne pred odprtjem Pergamonovega muzeja. Ta je bil najprej sila reven z arheološkimi najdbami, poleg tega so se mu na veliko posmehovali; kot arhitekturni zablodi. Velika avtoriteta berlinske avantgarde Adolf Behne je muzej na primer označil za kokošnjak razsežnosti kakšnega gradu. Videz utrdbe mu sicer med vojno ni kaj dosti pomagal. Tako kot Oppenheimov muzej je bil tudi Pergamonov muzej hudo ´razsut´. Ko je Oppenheim videl posledice padca fosforjeve bombe na svoj muzej, je zapisal: "Bilo bi res imenitno, če bi vse te koščke, v katere so razpadli kipi, berlinski državni muzeji skrbno pobrali in jih nekoč pozneje spet sestavili.“

Sestavljanka iz 27.000 koščkov
Ko je zapisal to željo, je imel Oppenheim 74 let. Tudi če bi bil res dolgoživ, njene uresničitve ne bi dočakal. Trajalo je namreč več kot 60 let, preden so v Berlinu spet sestavili več kot 27.000 koščkov. So jih vendar celotno obdobje Nemške demokratične republike pustili ležati v kleti. Od januarja so kipi spet na ogled. Tudi brez izginulega zlata iz Carigrada je razstava presunljiva. Kipi so pač ´malo v razsulu´. A prav razpokanost in odločitev, da z mavcem zapolnjenih lukenj ne premažejo s čim, bazaltu podobnim, da razstavi poseben čar. Veličastnost zgodovine, nepredvidljivost življenja in spoštovanje do velikih starodavnih civilizacij tokrat zares zaznamujejo razstavo. V 11 tednih si jo je ogledalo že 250.000 ljudi. Hkrati pa je v Muzeju za fotografijo tudi razstava fotografij, ki ilustrirajo Oppenheimove dogodivščine od Kaira do Tel Halafa. In tukaj, ko vidite Oppenheima v beduinski ´rjuhi´, se šele zaveste, kako imenitna je zgodba o možu, ki je bil vzgojen v poštirkano meščansko kulturo Belle Epoque-a, zares zaživel pa je šele v puščavi.
V galeriji si lahko ogledate še več fotografij Maxa Oppenheima in razstave v Pergamonovem muzeju v Berlinu.