Na posvetu je beseda tekla predvsem o digitalizaciji, trajnem hranjenju, interoperabilnosti in javni dostopnosti digitaliziranih vsebin s področja kulture. Po besedah sekretarja na direktoratu za ustvarjalnost na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Saša Gazdića je bil glavni cilj posveta podati jasno sporočilo, da je tako zaveza vlade kot EU-ja digitalizacija vse kulturne dediščine, ki naj bi bila čim bolj dostopna javnosti.
Namestnik generalnega direktorja generalnega direktorata za informacijsko družbo in medije pri Evropski komisiji Zoran Stančič meni, da ravno digitalizacija kulturne dediščine in kulturnih vsebin omogoči, da kulturna dediščina opravi svoje poslanstvo. Digitalizacija je zato v interesu državljanov EU-ja, saj tako postane gradivo širše dostopno.
Glavni oviri: premalo sredstev in nepreglednost
Evropska dediščina se že nekaj časa zbira na skupni večjezični točki Europeani, s katero deli svoje vsebine že okrog 2.200 različnih ustanov, uporabnikov pa je na letni ravni nekaj več kot šest milijonov. Po Stančičevih besedah smo na dobri poti, vendar pa nas prej čaka še nekaj izzivov. Kot pravi, poteka digitalizacija počasi tudi zato, ker posamezne države namenjajo premalo sredstev zanjo, obenem pa sta težavi tudi razdrobljenost institucij in nepreglednost.
Pogled Evropskega parlamenta na to področje je predstavila poslanka Evropskega parlamenta Tanja Fajon, ki je opozorila, da proračun za prihodnjih sedem let (ta sicer še čaka na zeleno luč) ne bo omogočil uresničitve ciljev Digitalne agende, saj so v njem zapostavljene številne postavke.
V Sloveniji je bilo, tako Gazdić, na področju digitalizacije narejenega že veliko, gradivo v digitalni obliki, na primer filmi in multimedijski performansi, pa nastaja tudi sproti. Kako torej vse to sproti nastajajoče digitalno gradivo ohraniti, kako ga medsebojno povezati in poskrbeti za njegovo dostopnost? Tukaj se pojavlja še veliko preprek, zato je bil drugi del posveta namenjen oblikovanju treh delovnih skupin, potrebnih v procesu omogočanja dostopnosti kulturnih vsebin v digitalni obliki – za digitalizacijo, hranjenje in dostopnost.
Projekti digitalizacije na Slovenskem segajo v konec 90. let prejšnjega stoletja, zdaj pa je po besedah pomočnika ravnateljice za vodenje strokovnega dela Narodne in univerzitetne knjižnice Zorana Krstulovića treba vzpostaviti vzporedno koordinacijo med posameznimi segmenti – digitalizacijo, hranjenjem in dostopnostjo. Delovne skupine, v katere vabijo vse zainteresirane, bodo skušale poenotiti priporočila in določiti skupne smernice na vseh treh področjih.