Oglas
Tako je diamantna lobanja oziroma umetniško delo z imenom For the Love of God (Za voljo božje ljubezni) tudi zares postalo najdražje delo še živečega umetnika. Ta sloves bo lobanja obdržala tudi, če bi se za resnične morda izkazale govorice, ki so se pojavile kmalu po napovedi kupčije. Menda naj bi bil Hirst z 8.601 diamanti okrašeno lobanjo prisiljen prodati 's popustom' oziroma za dobrih 56 milijonov. Hirstov menedžer je hitro vse zanikal in še dodal, da bo cena plačana celo z gotovino. Kupci lobanje tudi ne bodo smeli nemudoma zapreti v trezor ali je razstaviti v svojih prostorih. Pogodba namreč zahteva, da bo lobanja najprej dve ali tri leta potovala po muzejih.
Če nisi obrtnik, si ne mažeš rok. No, morda s kremo.Treba je sicer priznati, da tudi sama izdelava lobanje ni bila prav poceni. Kot piše Times, je Hirst za izdelavo platinaste lobanje, za nakup diamantov in za najem ljudi, sposobnih izdelave tovrstnega predmeta, porabil okoli 22,2 milijona evrov; njegovo premoženje (pred tem izdatkom) sicer ocenjujejo na okoli 192 milijonov. Ja, prav ste prebrali, da je moral Hirst najeti ljudi, ki so lobanjo odeli v bleščavi 'plašč'. Tako kot pri številnih prejšnjih projektih je namreč Damien Hirst tudi tokrat imel bolj ali manj zgolj vlogo 'misleca' in idejnega vodje projekta, z obrtniškim delom pa si ni mazal rok.
Skoraj povzročil inflacijo cene diamantov na svetovnem trgu
Tudi se ni ubadal z vprašanjem nakupa tolikšnega števila diamantov. To je prepustil draguljarskemu podjetju Bentley & Skinner, čigar sodelavci pravijo, da je bilo zelo težko priskrbeti toliko diamantov, ne da bi s svojim povpraševanjem povzročili inflacijo cene diamantov na prostem trgu.
(Ne)veljavnost teorije Charlesa Batteauxa
Najnovejšo umetniško megakupčijo so nekateri že razglasili za vrhunski izraz sprevrženosti sodobnega trga z umetninami; pravzaprav za sprevrženost celotne umetniške scene, ki je očitno povsem zavrnila stari koncept umetnosti, kot ga je sredi 18. stoletja definiral Charles Batteaux in ki je ostal veljaven vsaj do trenutka, ko je svojo Fontano razstavil Marcel Duchamp. Gre namreč za definicijo umetnosti, ki kot esencialno značilnost umetniških predmetov poudarja lepoto. Čeprav se pozneje znotraj 'estetske stroke' vedno bolj uveljavlja koncept umetnosti kot družbene konvencije - umetnost je tisto, kar za umetnost imenujemo -, pa je med večino ljudi ostalo zakoreninjeno povezovanje umetnosti in lepote.
Lobanja je predvsem kar 'hud kič'
Vztrajno prisotnost hkratne veljave obeh konceptov umetnosti dokazujejo tudi zelo raznovrstne, pravzaprav popolnoma protislovne ocene Hirstovega dela. Medtem ko je nekdo lobanjo označil za "prvo umetniško delo 21. stoletja" in drugi za "kozmično čudo", je nekdo tretji ostro zapisal: "vulgarno utelešenje modernega materializma". Hirst se ni spustil v filozofske in na trenutke že skoraj teološke in celo teleološke razprave o njegovem delu. V preprostem jeziku je dejal, da je lobanja "kar hud kič". Resnici na ljubo, bi lahko izjavil kar koli; verjetno bi lahko celo dejal, da so diamanti v resnici le natančno obdelani koščki stekla, pa bi verjetno še vedno iztržil milijone.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje