V Narodni galeriji so namreč odkrili restavriran izvirni spomenik državne kulturne dediščine - Robbov vodnjak. Dve leti potem, ko je eno osrednjih arhitekturno-kiparskih stvaritev slovenske prestolnice na njenem prvotnem nahajališču zamenjala kopija, ki so jo dokončali leta 2000, je končno prišel ta 'imeniten dan', kot je dogodek označil minister za kulturo Vasko Simoniti. "Po zadnjih, in ne tako kratkotrajnih, polemikah se je naposled zgodilo. Znameniti vodnjak Francesca Robe je naposled na varnem pred nevarnostmi, ki so mu grozile na njegovem prvotnem mestu," je v svojem nagovoru še povedal Simoniti.
Postavljanje restavriranega izvirnika vodnjaka, ki je bil leta 2001 razglašen za spomenik državnega pomena (kar še do septembra leta 2005 ni pripomoglo k preprečitvi njegovega propadanja), v Narodno galerijo je trajalo nekaj manj kot dva meseca. Pri tem so si pomagali z dvigali, obelisk pa so spustili skozi streho. Pri spajanju posameznih elementov vodnjaka so se poslužili načina, ki ga je uporabil tudi sam Robba. Ker se prvotne stopnice, na katerem je stal vodnjak, niso ohranile (zamenjali so jih v začetku 20. stoletja), so postavili nov podstavek s štirimi stopnicami, pri tem pa so, kot je povedal vodja Restavratorskega centra ZVKDS Jernej Hudolin, namerno pustili odprto dokončno rešitev težave samega stopnišča. Hudolin se je v svojem govoru spomnil dela Franceta Steleta, ki je vodil posege, začete leta 1930, in pobud iz leta 1952 ter prizadevanj Naceta Šumija. Nato pa predstavil zgodovino posegov na vodnjaku vse do današnjega dne, ko se moramo zahvaliti predvsem Jožetu Drešarju, vodji projekta restavriranja vodnjaka iz Restavratorskega centra.

Tri desetletja reševanja in polemik
O premestitvi vodnjaka so začeli razmišljati že leta 1972, ko so ustanovili komisijo za njegovo prenovo. Sledila je odločitev o izdelavi kopije v kamnu, leta 1982 pa so reševanje Robbovega vodnjaka predstavili na razstavi. Vse do danes je spomenik po besedah Hudolina nedvomno skozi svojo zgodovino doživel kar nekaj obnov, manjših kozmetičnih popravkov in večjih posegov. "Prepričani smo, da je rezultat strokovno tak, kot je mnogo ljudi v procesu reševanja Robbovega vodnjaka vsa ta desetletja upalo in želelo."
Dan, ko so se Anici Cevc uresničile sanje
Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki si je med govorom ob predstavitvi vodnjaka pod steklenim ostrešjem "svoje hiše" sposodila besede nekdanje direktorice galerije Anice Cevc, ki je ta dogodek opisala z besedami, da so njene sanje uresničene. Cevčeva se je za MMC spomnila časa ko je bila direktorica galerije in se je razpravljalo o tem, kam bi postavili izvirnik. Razmišljalo se je o treh lokacijah - Cankarjevem domu, Narodni galeriji in Narodnem muzeju. "Seveda sem se potegovala, da bi bila to Narodna galerija, ker je to kraj, kjer je, kot so zapisali njeni ustanovitelji, vse najboljšega, kar so ustvarili slovenski geniji. Robba sicer ni slovenski genij, ampak je toliko tukaj ustvarjal, da se je povezal z našo baročno umetnostjo kot nepogrešljiv element."

Vodnjak treh kranjskih rek
Vodnjak, ki je znan tudi pod imenom Vodnjak treh kranjskih rek, je nastal v času, ko je Ljubljana sodila med najživahnejša manjša kulturna središča srednje Evrope. Za to gre gotovo veliko zaslug t. i. Academii Operosorum (ustanovljena je bila leta 1693), ki je skrbela za kulturni razvoj takrat upravnega središča vojvodine Kranjske. Njeni člani so se pri tem usmerili k zibelki baročne umetnosti Italiji, zlasti Rimu, in v Ljubljano privabili vrsto italijanskih mojstrov, med drugim tudi Francesco Robba. Tako je na primer v tistem času Ljubljana dobila baročno stolnico sv. Nikolaja, ki je lani praznovala 300-letnico.
Robbov vodnjak pa je nekoliko mlajšega nastanka. Naročen je bil leta 1743 postavljen in podpisan pa šele leta 1751. Čeprav se vodnjak vedno znova rado primerja z Vodnjakom štirih rek na Piazza Navoni v Rimu baročnega mojstra v marmorju Berninij, pa je treba sorodnost iskati nekje drugje. Gre za vodnjak Piazza della Rotonda, ki ga je leta 1711 izdelal Filippo Barigioni. 20. stoletje je v moških figurah, ki v rokah držijo vrče z vodo, prepoznalo rečne bogove Save, Krke in Ljubljanice in tako se je vodnjaka prijelo današnje ime.
Maja Kač