Prvo, sicer bolj znano delo, so ukradli iz pariškega Louvra, portret Francesca de Goye pa iz londonske Narodne galerije, zgolj 19 dni za tem, ko so sliko obesili na steno. Dobrih 450 kilometrov in 50 let oddaljena ropa imata marsikaj skupnega. Ne le, da sta se oba zgodila 21. avgusta, ampak se je obakrat tudi zgodilo, da sta nepridiprava sebe in delo več let uspešno skrivala, ne da bi ju našli.
22. avgusta leta 1911 je Louvre, kjer je bila Mona Liza tedaj razstavljena pet let, obiskal slikar Louis Béroud in v salonu Carré zmedeno opazil, da slike ni. Sprva je pomislil, da so sliko prenesli v neki drug prostor, da bi jo fotografirali, a ko je postalo jasno, da je znameniti portret Leonarda da Vincija izginil, je nastala panika, začeli so preiskavo in muzej zaprli za teden dni.
Najprej so osumili francoskega pesnika Guillauma Apollinaira, ki je nedolgo pred tem pozival, da bi bilo treba Louvre zažgati. Drzen poziv ga je drago stal, saj so ga aretirali in zaprli, pozneje podobno storili z njegovim prijateljem, slikarjem Pablom Picassom. Oba so kmalu izpustili, v Louvru pa so bili obupani, prepričani, da je slika za vedno izgubljena.
Kot se je pokazalo čez dve leti, jo je ukradel zaposleni v muzeju Vincenzo Peruggia, italijanski domoljub, ki je bil prepričan, da sodi ena največjih umetnin zgodovine italijanske umetnosti domov v Italijo. Dve leti jo je imel skrbno skrito, potem pa je bila napetost prevelika in skušal jo je prodati vodstvu firenške Uffizi. 'Skrivalnic' je bilo konec. Sliko so sicer tedaj razstavljali po vsej Italiji, Peruggio so doma slavili zaradi njegovega domoljubja, za roparski podvig pa je odslužil le šest mesecev zaporne kazni.
Slika odnesena, zavarovati je treba preostale
50 let pozneje so podoben šok kot nekoč v Louvru doživeli zaposleni v Narodni galeriji v Londonu. Zgodil se jim je prvi rop in to povsem 'sveže' kupljenega dela. Metropolitanska policija ni oklevala in takoj ponudila 5.000 funtov vredno nagrado za vrnitev slike.

Preiskava je pokazala, da je nepridiprav dan pred dogodkom pustil prislonjeno okno na moškem stranišču in si nato v zgodnjih jutranjih urah dobro ogledal umetniška dela v zadnjem delu stavbe, odstranil sliko in zapustil stavbo. Direktor galerije Philip Hendy jed med potekom preiskave ponudil svoj odstop, ki ni bil sprejet, rop pa je pripeljal do nagle izboljšave varnostnega nadzora stavbe. Uvedli so med drugim nočno patruljiranje s psom in intenzivno sodelovali s policijo.
Slike ni ukradel spreten ropar v črnem, ampak običajen voznik tovornjaka
Sliko naj bi ukradel s posebnim razlogom. Kot je neznanec zapisal na niz sporočil, ki jih je pošiljal časopisnim hišam, slike ni nameraval prodati, ampak ponuditi v odkup, denar pa porabiti za dobrodelne namene. "Vse, kar sem želel doseči, je nakup dovoljenja za televizijo za starejše in revne ljudi, ki so v tej družbi zanemarjeni," je še zapisal nekaj dni po ropu. Štiri leta zatem je ropar sliko - z vmesnim sporočilom, na katerem je pokazal obžalovanje in ponudil vrnitev slike v zameno za imuniteto pred sodnim preganjanjem - vrnil galeriji. Javnosti so jo predstavili 25. maja leta 1965 in jo postavili nazaj na njeno mesto, julija pa se je predal še sam. Policija je bila presenečena. 61-letni voznik tovornjaka Kempton Bunton je bil daleč od podob spretnih roparjev, ki so si ga predstavljali policisti.
"Slike ni ukradel, ampak si jo sposodil"
Tudi Kempton Bunton jo je dobro odnesel. Za zgolj tri mesece zaporne kazni se mora zahvaliti zlasti uspešnemu odvetniku Jeremyju Hutchinsonu, ki je primer zasnoval na tem, da bi obtožba 'kraje' morala dokazati, da je želel obtoženec delo obdržati ali ga prodati, a temu ni bilo tako, saj je s sporočili pokazal, da je skušal zgolj zagotoviti denar za dobrodelne namene in si je portret torej 'sposodil'.
Oprostili so ga vseh obtožb, razen kraje okvirja. Vendar sodnik je uvidel luknjo in Zakon o krajah iz leta 1968 dopolnil s členom, da ni dovoljeno "odstranjevati katerega koli objekta, razstavljenega ali hranjenega za predstavitev javnosti v stavbi, ki je dostopna javnosti." Še vedno prisotna vsesplošna predstava, da za ropom umetnin stoji premožen zbiratelj sumljivega 'poklica' se je do zdaj le redko izkazala za pravo domnevo.