Izraz "program lojalne kulture" sicer gotovo zveni zastarelo, vendar je tovrstni predlog zakona v preteklem mesecu Regeva predstavila parlamentarnemu odboru. Ta se je odzval z mešanimi odzivi, saj je z desnice prišlo odobravanje, z levice pa grajanje. V izraelskih časopisih so se že pojavile primerjave Miri Regev z Josephom McCarthyjem, znanim ameriškim senatorjem, gonilno silo t. i. lova na čarovnice, preganjanja komunizma in iskanja komunističnih vohunov, tudi med umetniki in delavci v kulturi.

Kdor ni z nami, je proti nam ...
Ministrici že ves mandat očitajo napade na svobodo umetniškega izražanja, zadnji med njimi pa je njen predlog, da se vladna sredstva dodeljujejo le še umetnosti, ki "je lojalna Izraelu", navajajo tuji mediji.

Grafični umetnik David Tartakover, znan po oblikovanju s politiko navdahnjenih del, vključno z logotipom kampanje Peace Now leta 1978 je prepričan, da je to vrhunec počasnega polzenja v omejitve, ki so se začele leta 1995 - po umoru premierja Jicaka Rabina. Pravi še, da so se v zadnjem letu zadeve vidno poslabšale. "Kar se dogaja, je fašizem," opozarja Tartakover.

Moteča "preteča" asimilacija
Kot primer navaja usodo knjige pisateljice Dorit Rabinjan, ki govori o ljubezenskem razmerju med Judinjo in Palestincem, saj jo je minister za izobraževanje Naftali Bennett črtal s knjižnih seznamov za šole, ker naj bi promovirala asimilacijo. Izpostaviti velja še potezo desničarske neparlamentarne politične skupine Im Tirtzu, ki je dva v svetu najbolj priznana izraelska pisatelja Amosa Oza in Davida Grossmana, označila za "infiltriranca v [izraelsko] kulturo".

Preteklo sredo je tožilec sicer omejil ministričina pooblastila, ki ji zdaj omogočajo le, da za nazaj "razlasti" umetnike državne podpore, vendar predlog zakona še vedno simbolizira njeno pripravljenost vsiljevanja svoje politike svetu umetnosti.

Upravljanje z umetniki in njihovim delom
V svojem kratkem mandatu je Regeva že zagrozila, da bo finančno kaznovala gledališke skupine, ki nočejo nastopati na območju Zahodnega brega, in poskušala nadzirati sezname skladb, predvajanih na vojaških radijskih postajah, in sicer z namenom zagotavljanja, da se vključuje več skladb izraelskih in mizraških umetnikov (Mizrahi so iz judovske skupnosti na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki).

Predlog zakona opredeljuje nelojalno umetnost z besedami: "Zanikanje obstoja države Izrael kot judovske in demokratične države; spodbujanje k rasizmu, nasilju in terorju; podpora oboroženemu boju ali dejanjem terorja od sovražne države ali teroristične organizacije proti državi Izrael; označevanje dneva neodvisnosti kot dneva žalovanja; dejanja vandalizma ali fizične degradacije, ki onečašča zastavo ali druge državne simbole."

Izrael - s politiko preobremenjena država
Na drugi strani kot Tartakover pa je Craig Dershowitz, izvršni direktor newyorške organizacije Artists4Israel, ki zagovarja ta predlog zakona. Po njegovem mnenju je Izrael s politiko preobremenjena država, saj je pogosto v središču svetovne pozornosti, zato je težko za izraelske umetnike, da bi bili apolitični. Kot direktor organizacije, ki temelji na umetnosti, Dershowitz redno zaznava, da izraelski umetniki skoraj morajo zavzeti politično stališče. Ko se enkrat opredelijo, je to po njegovem mnenju tisočkrat bolj izpostavljeno in na široko razlagano kot v primeru katerih koli drugih umetnikov.

Predlog zakona sporen, četudi gre za majhne zneske podpore
Kiparka in ustvarjalka instalacij Sigalit Landau se vse od svojih prvih razstav v zgodnjih devetdesetih letih preteklega stoletja zelo dobro zaveda te politizacije umetnosti. "Vselej te bodo sodili [v luči] konflikta in tvojega porekla." Umetnica je prav tako mnenja, da tak predlog zakona kaže, kako zelo rada Regeva izkorišča spolitizirano vzdušje Izraela, da pride v najbolj izpostavljene novice: "Tam so vselej nove stvari. Vsak teden nastopi nova ideja."

Četudi Sigalit Landau ni všeč simbolična raven predlaganega zakona Regeve, meni, da je vpliv državne podpore lahko precenjen, saj gre po njenem mnenju za zelo majhne zneske. Kljub temu pa obžaluje dejstvo, da ministrica umetnosti ne dojema kot povezovalnega mostu med različnimi mnenji, porekli in razhajanji. Dodaja, da umetnost nekoč ni pomenila "strinjanja o vsem - kultura izvira iz nesoglasij".

Medtem ko se zdi, da so tudi izraelski umetniki glede tega predloga zakona razdeljeni, ali naj bi res predstavljal vojno proti svobodnemu izražanju ali pa gre kaj takega preprosto pričakovati v tej državi, Sigalit Landau pravi, da obstaja ena stvar, brez katere ne bi mogla delovati - in to je upanje v izraelsko kulturo.

Dodajmo še, da je formulacija "vojna proti kulturi" žal precej posrečena, saj je namreč Miri Regev pred nastopom mandata ministrice za kulturo in šport zasedala mesto brigadne generalke, zadolžene za odnose vojske z mediji.