Mateja Bizjak Petit je pred kratkim za svoje delo prejela priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru za Prvi se je v okviru oddaje Portreti Slovencev po svetu sprehodila skozi leta življenja in ustvarjanja v tujini ter se seveda dotaknila tudi megalomanskega športnega dogodka, s katerim Pariz diha v teh dneh.

V Sloveniji so ljudje še vedno dobri in prijazni
Mateja Bizjak Petit v Franciji živi že dobra tri desetletja, a se vselej z veseljem vrača v domovino in v Ljubljano, kjer je ničkolikokrat prehodila pot med Šiško, kjer so živeli z družino, in Bežigradom, kjer je Pionirski dom. Tam je pod mentorstvom Lojzeta Kovačiča vstopila v svet lutkarstva, ustvarjalnosti in kulture, ki je še danes njeno življenje.

Tudi Ljubljana je še vedno njena in v tem mestu ima, kot pravi, vsak korak svojo zgodbo. "Vsako srečanje Ljubljane je oživitev spominov, srečanje s prijatelji, prejšnjimi, zdajšnjimi, potem pa tudi primerjanje in usklajevanje stvari. Vsakič, ko pridem, se nekaj dopolni oziroma spremeni. Že toliko časa živim v Franciji, da me potem ljudje tudi sprašujejo, kaj je novega, kaj je še po starem, kaj bi bilo zanimivo, kaj je tisto, kar nas druži in kaj razlikuje, ter zakaj bi recimo francoski prijatelj, turist, prišel v Slovenijo." In kako jim bo odgovorila tokrat? "Da so tukaj ljudje še vedno dobri in prijazni," se nasmehne vsestranska ustvarjalka, ki venomer išče tudi priložnosti za kulturno izmenjavo in sodelovanje med Slovenijo in Francijo.

V septembru bo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premiera predstave Balerina Balerina (po romanu Marka Sosiča), pri kateri sodeluje. Z veseljem doda, da je po zaslugi prevajalke Zdenke Štimac to delo na voljo tudi francoskim bralcem. Ob tem pa je, ko pripoveduje o našem glavnem mestu, tudi kritična: "Trenutno je v Ljubljani nekakšna turistična napetost, zasičenost. Moram priznati, da se mi včasih obraz pomrači, ko grem skozi središče. Ker se nihče ne odmakne, ker so nestrpni pogledi, ker so ljudje s slušalkami na ušesih kot neke gmote, ki ne upoštevajo ničesar, kar je okrog njih. Seveda tako ni samo v Ljubljani, ampak tudi drugod po svetu. In ne vem, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi vnesli neko vrednost v te turistične premike in potovanja!"

Od začetka leta (znova) na samostojni ustvarjalni poti
Preplet slovensko-francoske kulture in ustvarjalnosti je že vrsto let v jedru delovanja Mateje Bizjak Petit. Pravi, da se ji to zdi tako bistveno, da se o vsem niti ne sprašuje kaj dosti: "Srečevanje umetnikov je izjemno dragoceno. Zato se ne pogovarjamo o nekih splošnih stvareh, ampak tudi o tem, kako ustvarjanje drži pokonci tudi človeštvo, če grem v tako skrajne besede." Ob tem doda, da je na neki način to, da skuša pripeljati francoske umetnike v Slovenijo oziroma spremljati ali pa pripeljati slovenske umetnike v Francijo, tudi egoistično dejanje, saj zanjo pomeni tudi vzdrževanje vezi z lastno kulturo: "Moja aktivnost je seveda posvečena lutkam in poeziji. Morda še bolj zadnji, kar je postalo v Franciji precej prepoznavno, ko govorimo o vabljenju slovenskih avtorjev. To sodelovanje se zdaj kaže tudi na festivalu poezije – Marché de la poésie, ki vsak junij poteka na osrednjem trgu v Parizu, na njem pa zdaj že 12 let zapored sodelujejo tudi slovenski avtorji."

Mnogo vezi pa je spletla tudi v okviru svojega dolgoletnega delovanja v Centru za ustvarjanje za otroke v Tinqueuxu. Tam je ustanovila tudi prvi sejem poezije za otroke in mladino v Franciji. V začetku letošnjega leta jo je znova pritegnila samostojna ustvarjalna pot, s seboj pa je vzela Hišo slovenske poezije, ki je dotlej delovala v okviru Centra. Nekaj mesecev je že minilo od te odločitve, zato je bilo že tudi nekaj priložnosti, da strne misli o svoji potezi: "Predvsem sem z odločitvijo zadovoljna. Kot direktorica sem Center vodila 15 let in vodila sem ga s srcem, ali kot rečejo Francozi, 'z vsem mesom in krvjo'. Temu sem bila predana, tako da sem ponosna na vse, kar sem naredila. In zadovoljna, da mi je uspelo reči, da zdaj gremo pa naprej. In se vrnila v tisto stanje, v tiste vode, kjer sem bila pred tem, se pravi v neodvisnost, v svobodo in v projekte, v katerih se zares počutim na pravem mestu. In to je predvsem prijeten občutek." Ob tem sogovornica poudari, da so v ustvarjanju različna obdobja in da le redkokdo ustvarja ves čas. Da obstajajo nekakšni cikli, krogi: "Trenutno se mi zdi, da je zame prišel trenutek, kjer si res želim ustvarjati oziroma izpovedati to ustvarjanje."

Pariz se je spremenil, a ga ima globoko v sebi še vedno rada
Pred skoraj 20 leti, ko je nekaj časa živela v Parizu, sta si bili s francosko prestolnico zelo blizu. Tudi po selitvi v Reims je še rada prišla na obisk v prestolnico mode in kulture ter se sprehodila po ljubih ulicah in kotičkih. A tudi to mesto se je, pravi Mateja Bizjak Petit, spremenilo. "Se mi zdi, da imam Pariz globoko v sebi še vedno rada. In še vedno v njem najdem nekaj, kar mi je prijetno, in se mu prepustim. Res pa je, da zdaj hodim v Pariz bolj z določenimi nameni in je teh sprehodov manj. Pariz se je spremenil, saj pravim, da je ta globalna sprememba povsod prisotna. Neko napetost je kljub vsemu mogoče začutiti tudi v Parizu, ko govorimo o parkih, ko govorimo o javnem prevozu. Na vseh javnih prostorih se pozna rezultat globalizacije in pa vse te digitalizacije. Ni mi več tako zelo nujno iti v Pariz, kljub vsemu pa ga ne bom izpustila iz misli, sploh ko gre za razstave in predstave." Ne privošči pa si več, da bi v mestu prespala, predrago je postalo, pravi.

Francozi eno leto subvencionirali samo kulturne dogodke, povezane s športom
Seveda pa je francoska prestolnica v teh poletnih dnevih središče svetovnega športnega dogajanja, in kot pojasnjuje Mateja Bizjak Petit, je bilo z olimpijskimi igrami veliko dela že od takrat, ko so izvedeli, da bodo v Parizu. Mnogo ljudi je bilo na to izjemno ponosnih, vendar pa je bilo tudi veliko skrbi, še doda: "Treba je bilo poskrbeti za vse, za nastanitev ljudi, za prevoz in seveda – časi so težki in se dogaja ogromno političnih sprememb. Teroristični problemi so tudi tukaj, vsa ta logistika je verjetno bolj zapletena, kot je bilo mišljeno na začetku."

Poudarila pa je tudi, da niso vse samo tekme in veselje in uživanje ob čudovitih športnih uspehih: "Precej je tudi težav in pa mogoče nesporazumov med organizacijskim sistemom in ljudmi, ki v tem mestu živijo. Na primer študentom so vzeli študentske domove, da nastanijo športnike. Seveda, nekam jih je bilo treba dati, a mislim, da študentje niso tista populacija, ki bi jo morali spraviti tako globoko v zadrego. Da ne govorim o tem, kako so se stanovanja že zdaj podražila. Vse te stvari se seveda dotikajo tudi Parižanov, in to vzbuja nekaj nelagodja. To so splošni problemi, ki se najbrž pojavljajo tudi sicer ob tako velikih prireditvah. Druga tema, ki se mi zdi zanimiva, pa je ta, da so Francozi izjemno povezali šport in kulturo, tako da zdaj že eno leto subvencionirajo samo dogodke, ki se ukvarjajo s športom, kar je zanimiv pojav. Nekateri kakovostni kulturni dogodki in prireditve letos niso uspeli, tudi festivali so ukinjeni, zato da bi lahko pokazali samo kulturno-umetniške prireditve, ki so povezane s športom."

Pero je postalo šibak meč v današnjih dneh
Konec junija je Mateja Bizjak Petit prejela priznanje in zahvalo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za svoje dolgoletno delo na področju promocije slovenske kulture in poezije ter neprecenljiv prispevek k delovanju slovenske skupnosti v Franciji. Je tudi francoska vitezinja kulture in umetnosti, kar je najvišje francosko priznanje za delo na področju kulture.

Pesnica in lutkarica, ki si leta 1993, ko se je preselila v Francijo, s francoščino ni bila najbolj na "ti", danes ustvarja in piše v obeh jezikih ter tudi prevaja. Ustvarjanje za otroke ji je še posebno blizu, hkrati pa se zaveda tudi odgovornosti. Ne samo zato, ker so, kot pravi, otroci najzahtevnejše občinstvo. Ampak tudi zaradi sveta, v katerega rastejo: "Skrbi me. Verjetno si že ne želim biti preveč črna pri tem odgovoru, ker se mi zdi, da smo že tako črni v splošnem dnevnem razglabljanju o tem, kar se nam dogaja. Dejstvo pa je, da živimo v neki dobi, ki vzbuja skrb, in da ne vemo, kako bo šlo zdajšnjim otrokom. Kako bodo dihali, prišli do službe, ustvarjali svoje družine. Hkrati pa bi rekla, da jim vseeno zaupam. Tudi zaradi tega, ker so otroci veliko bolj prilagodljivi na marsikaj, kar se nam zaskrbljenim odraslim zdi črno. Jaz mislim, da jim je treba stati ob strani, jih imeti rad, ker se bodo na ta način obrnili v stran, ki je lepa, in znali v svetu, ki prihaja, ustvariti in narediti nekaj lepega."

Zaskrbljeno pa doda, da je na žalost postalo pero šibak meč v današnjih dneh, ko smo priča vojnam in revščini: "Vse te dolge vojne, ki so prisotne, skoraj kot da je to normalno. In pravzaprav smo se pogovarjali o tem, da se vsak dan znova zbudimo in gremo naprej, ampak vsak dan znova se ljudje zbujajo v vojni, v nevarnosti, z ljudmi, ki okrog njih umirajo. Mi pa samo gledamo. Ko pravim mi, sem vljudna. Zato, ker ne govorim o vsakem posamezniku, ki je tako nemočen nasproti tej grozi. Govorim o nas, o vseh ljudeh skupaj, o vseh ljudeh, ki se o tem odločajo, ki tega ne spremenijo, ki morda mislijo, da kaj spreminjajo, ampak v resnici ne. Zato bi moral nekdo odgovarjati. Je vojna, ampak smo tudi mi vsi, ki jo opazujemo, zanjo vemo in kar pustimo." Kljub vsemu pa se pero Mateje Bizjak Petit ne ustavi in kreativne misli ter besede nastavljajo ogledalo človeku in svetu. Kmalu se bo vse skupaj odzrcalilo v dveh pesniških zbirkah, ki ju pripravlja. Eno za odrasle in drugo za otroke: "Izjemno rada berem tudi otroško poezijo, naj bo to slovenska ali francoska, in zdi se mi, da je pravi trenutek, da se obrnem na to stran."