Nedavnost je v javnost pricurljala vest, da se bo gradilo doslej največji muzej majevskih artefaktov v Srednji Ameriki; Museo Maya de América (Majevski muzej Amerike) bodo v gvatemalski prestolnici začeli graditi leta 2015. Projekt prihaja tako rekoč na petah odprtja dveh muzejev majeske umetnosti v Mehiki; manj kot dve leti delujeta ustanovi v turističnih središčih v Cancúnu in Méridi. 60 milijonov dolarjev vreden projekt, ki je kombinacija javnih in zasebnih sredstev, so tamkajšnji mediji pozdravili z navdušenjem - vseeno pa se pojavljajo številne pripombe na račun izključevanja staroselcev iz načrtovanja muzeja, njegove lokacije in tega, da bo nova ustanova samo še oslabila že tako hirajoči Narodni muzej.

Arhitekturni odmev majevske civilizacije
Muzej, ki sta ga oblikovala švicarski biro Harry Gugger Studio in ameriški over, under, se sklicuje na tradicionalno majevsko arhitekturo. Zunanjost je posejana z odprtinami, ki v notranjost spuščajo zrak in svetlobo, v jedru zgradbe pa je osemnadstropno dvorišče, ki spominja na naravne vrtače (šp. cenote), ki so posejane po regiji in ki so jih Maji imeli za svete. "Težimo k muzeju, ki bo proslavil majevsko kulturo in jo pazljivo pojasnjeval," je ob razglasitvi načrtov izjavil predsednik Fundacije Majevskega muzeja, Fernando Paiz. "Radi bi, da bi svet razumel sofisticiranost in bogastvo civilizacije, ki je živela v Gvatemali in onkraj nje."

Genocid še v 20. stoletju
To je vsekakor navdihujoča misel v deželi, kjer je imela še pred dvema desetletjema oblast vlogo pri brisanju in uničevanju iste kulture, ki naj bi jo zdaj "slavila". V 36 letih državljanske vojne v 2. polovici 20. stoletja je bilo ubitih več kot 200 tisoč majevskih staroselcev; preiskovalci so pozneje ocenili, da je bila vladna kampanja požiganja zemlje oblika genocida.

V zadnjih letih se je usoda Majev vendarle zjasnila: leta 2007 je Gvatemala ratificirala Deklaracijo ZN o pravicah staroselskih prebivalcev, pred tremi leti pa se je predsednik države tudi javno opravičil za pokol v vasi Dos Erres leta 1982. Kljub temu pa je Gvatemala danes ena najbolj gospodarsko razslojenih dežel na svetu. Čeprav Maji predstavljajo več kot polovico populacije, so finančno občutno na slabšem od drugih, spopadajo se z rasizmom, lani pa je bila država priča tudi valu napadov proti aktivistom majevske skupnosti.

Nova kraja staroselske zemlje?
Nekateri od njih zdaj opozarjajo, da novi muzej ne bo nič drugega kot novodobna oblika zatiranja. Za dodatno ironijo poskrbi podatek, da je načrtovana lokacija za muzej park L'Aurora, kjer ima majevska skupnost zdaj tržnico, na kateri že 40 let svoje izdelke prodaja več kot 50 proizvajalcev. Odgovorni za gradnjo se branijo, da bo muzej na novi lokaciji takoj viden vsem, ki bodo prišli z letališča.

Kaj je narobe z Narodnim muzejem?
Arheologe skrbi tudi, da projekt gradnje muzeja pomeni privatizacijo narodove kulturne dediščine. V novi stavbi bo namreč prostor tudi za zbirko Narodnega etnološkega in arheološkega muzeja (Museo Nacional de Arqueología y Etnología), ki mu v zadnjih letih krvavo primanjkuje sredstev - zakaj torej ne bi okrepili in podprli že obstoječe ustanove, se sprašujejo številni.

Je riba zasmrdela pri glavi?
Pod žaromenti se je znašel tudi Paiz, predsednik omenjene Fundacije in neuradno najvplivnejši zasebni zbiralec majevskih artefaktov na svetu. V preteklosti je že mirno priznal, da je številne svoje "najdbe" kupil na tržnicah, na ulicah in od posameznikov. Nabava in prodaja arheoloških artefaktov sta v Gvatemali prepovedani, češ da spodbujata ropanje najdišč, in marsikdo je prepričan, da Paiz do svojih zakladov ni mogel priti drugače kot (posredno) z ropanjem.