V Sloveniji obdobja Titove Jugoslavije je bilo snovanje Nove Gorice projekt, pri katerem se je v zgodovini neštetokrat izpričana soodvisnost politične oblasti in njene ideologije na eni ter arhitekure in urbanizma na drugi strani skoraj najbolje izrazila. Oziroma bi se morala, če ne bi bili za Jugoslavijo že v njeni rosni dobi značilni stihijskost, nesistematičnost, vodenje projektov na nedokončanih, a sicer nujnih preliminarnih raziskavah … Torej vse tisto, kar je državo pestilo v vseh desetletjih njenega obstoja. Če je bilo v Nemčiji še pred začetkom udejanjanja velikopoteznih načrtov Alberta Speera za gradnjo nove prestolnice 'večnega rajha' Germanie natančno določeno, kako bo projekt uresničen, je pri nas centralno državno vodstvo enemu najvidnejših politikov Matiji Mačku le naložilo, da zgradi Novo Gorico, kakšnih konkretnejših navodil pa mu niso potisnili v roke.

Edvard Ravnikar in stik s svetovno stroko
Maček sam vizije ni imel, zato pa je vizijo imel Edvard Ravnikar, prvak slovenske povojne arhitekture oziroma tako imenovanega sloga podaljšani funkcionalizem in ključni mož modernega urbanizma pri nas. Plečnikov diplomant, ki je nekaj časa preživel tudi v pariškem studiu Le Corbusierja, je med letoma 1947 in 1951 izdelal urbanistični načrt novega mesta ob zahodni meji. Bil je to načrt, katerega realizacija bi na Slovensko prvič zanesla tako ideje velikega Le Corbusierja kot tudi ideje CIAM-a (Congrès International d'Architecture Moderne – Mednarodnega kongresa moderne arhitekture). Ta je med letoma 1928 in 1957 deloval kot mednarodni forum vplivnih arhitektov, zagovornikov modernih pristopov v arhitekturi in urbanizmu; kongres, med katerega pobudniki je bil tudi Le Corbusier, je imel izreden vpliv na svetovno arhitekturno stroko, in to ne le kot promotor modernističnih načel v arhitekturi, temveč tudi kot zagovornik arhitekture kot političnega in ekonomskega sredstva, ki lahko izboljša kakovost življenja ljudi vseh družbenih slojev.

La Ville Radieuse Edvarda Ravnikarja

To je bilo tudi prepričanje Edvarda Ravnikarja, ki si je Novo Gorico zamislil kot vrtno mesto. Drugače kot pri Velenju, drugem slovenskem iz nič zgrajenem mestu, tu ni šlo za visokorasle nebotičnike, v katere je mogoče strpati mnogo cenene delavne sile, ampak za celovit koncept mesta, ki omogoča racionalno organizacijo vseh mestnih funkcij in je obenem prijetno za življenje. Čeprav v uniformiranosti objektov in strogi ločitvi območij, namenjenih motornemu prometu in pešcem, ni bil tako strog kot njegov vzornik, je v Ravnikarjevem urbanističnem načrtu mogoče zaznati še posebej ideje, ki so bistvo Le Corbusierjevega koncepta Sončnega mesta (La Ville Radieuse).

Zadostna cirkulacija svežega zraka in osončenost bivalnih ter javnih površin kakor tudi v znaku Le Corbusierjevega političnega nagiba na levo zamišljena stanovanja visoke kakovosti za vse družine so vodila, ki jih je najti tudi pri Ravnikarju. Njegov načrt, ki je med drugim predvidel jasno razmejitev mesta v stanovanjsko, poslovno, upravno in proizvodno četrt, je bil tako pravzaprav popolnoma uglašen s tedanjimi ideološkimi maksimami oblasti in zato neuresničitev tega masterplana še toliko bolj velja za izgubljeni trenutek. Oziroma kot je Ravnikar sam zapisal v svojem eseju Nova Gorica po 35-ih letih: „Tedaj smo imeli enkratno priložnost za naš kvalificiran vstop v svet modernega urbanizma in ta bi nam, kot zdaj vidimo, tako koristil še desetletja pozneje.“

Klasika poveže Le Corbusierja, Plečnika in Ravnikarja
Za Ravnikarja je bistveno, da se kljub formalnemu odmiku od Plečnika nikoli ni odvrnil od nekaterih bistvenih izhodišč Plečnikove arthitekture. Plečnika je spoštoval kot vrhunskega arhitekta, ki je znal „iz ljudske kulture črpati pobude za visoko umetnost“ (Ravnikar) in ki je obenem v Slovencih budil čut za vrednot njihove lastne samonikle kulture. Našel pa je tudi skupno točko med na videz raznorodnima Le Corbusierjem in Plečnikom – oba sta bila občudovalca klasike; tudi Le Corbusier, ki ga Ravnikar opiše kot klasičnega arhitekta, ki si ga „ni mogoče misliti brez /.../ poznavanja zakonov in pravil klasičnega ideala, čeprav jih uporablja revolcionarno, novatorsko in avantgardno“.

Ta zasidranost v klasiki in posluh za tradicijo naj bi se izrazil tudi v načrtu za Novo Gorico, posebej v njeni osrednji osi, veliki magistrali, ki bi bila 'življenjska žila' mesta in okoli katere bi bile nameščene javne funkcije. V tej poleg zračnosti in nizke gostote zazidave drugi kleči Ravnikarjeve vizije Nove Gorice se izrazi njegov posluh za lokalnost. „Nastal naj bi torej center mediteranskega tipa, ob ravni, skoraj 2 km dolgi cesti z gosto zasaditvijo platan, z javnimi zgradbami ob robu in na pločnik odprtimi poslovalnicami“ (Ravnikar). To pa je terjalo tudi zares široko magistralo; 80 metrov je terjal Ravnikar („Skupaj bi to bil 80 m širok odprt prostor, v katerem bi bilo poskrbljeno za vse, kar se v mestu te velikost dogaja.“ (Ravnikar)), a na koncu je obveljala skromnejša rešitev oblasti, ki je ulico zožila za skoraj deset metrov.

Pariz sredi ruralne goriške planjave
Pri oceni gradnje Nove Gorice se ne smemo pustiti 'zavesti' Ravnikarju. Kot vse velike ume je tudi njega kdaj 'zaneslo'. Kot je bilo razpoznavno predvsem v njegovi leta 1958 predstavljeni zamisli idealne stanovanjske soseke, je v njem vedno živel spomin in tudi težnja po reaktivaciji arhitekturno-urbanističnih utopičnih idealov 19. stoletja. Ta Ravnikarjev utopizem je delno botroval tudi temu, da arhitekt, ki je gradil 'za ljudi', teh ni vedno zadovoljil. Njegovemu načrtu Nove Gorice so nekateri očitali, da gre za prenos 'delčka velikih metropol Pariza ali Londona' v še na pol ruralno okolje, ljudem, vajenim kmečke krajine, pa so se nekoliko tuji zdeli tudi veliki objekti, postavljeni sredi velike praznine. Slednje je še posebej veljalo za občinsko stavbo arhitekta Vinka Glanza (načrtoval je tudi stavbo slovenskega parlamenta), ki jo zanamuje vizualno močan portal s skulpturami in katere arkadni hodnik utrjuje idejo mediteranskega mesta, ki 'živi na prostem'.

Za izogibanje nastanku puščobne stanovanjske kolonije
V Novi Gorici so Ravnikarjevi še bloki ob Kidričevi, ki tudi poudarjajo misel mesta v življenju. Med njimi se namreč raztezajo velike zelene površine. Obenem se je Ravnikar hotel izogniti temu, da bi Nova Gorica postala podobna „stanovanjski koloniji iz časov po prvi svetovni vojni“ (Ravnikar), zaradi česar je skušal svojim blokom dati prepoznavno identiteto. Nastali so subtilni strešni zaključki, podprti z drobnimi konzolami, s plitvimi zamiki na severni fasadi pa je skušal tudi razbremeniti bloke uniformnosti in popolne togosti.

Vdor sprva prepovedane 'velenizacije'
Oblast je z Novo Gorico želela ustvariti mesto, ki bi 'sijalo čez mejo'. Ravnikarjev načrt, četudi morda ne povsem umerjen po željah ljudi, bi to omogočil. Vendar načrt nikoli ni bil uresničen niti do polovice. Začetek je zaznamoval silovit zagon – delovne brigade so gradile kot za stavo, hitreje, kot se je lahko sušila malta, in mesto je hitro raslo. Kakor hitro pa so bili zgrajeni stanovanjski bloki, je zmanjkalo denarja in drugih pomembnih struktur mesta ni bilo mogoče dograditi. Prišlo je do drobljenja prvotnega koncepta, samovoljnega odločanja hitro menjajočih se 'pomembnih' uradnikov, do pravega 'krpanja', do slogovno in konceptualno nedovršene nadaljnje gradnje Nove Gorice, znotraj katere so se začeli kazati tudi manj 'plemeniti' vzgibi, ki so povsem pozabljali na to, da je arhitektura, četudi praktična dejavnost, v sebi tudi umetnost.

In v Novi Gorici je prišlo celo do 'velenizacije', do tistega, čemur naj bi se mesto povsem izognilo. Posebej ob Gradnikovi je nastala gosta blokovska pozidava, sorodna tisti v Velenju, mestu, ki je bilo „propagandno najpogosteje omenjano kot spomenik socalističnega urbanizma“(Stane Bernik). Ob umiku Ravnikarjevega načrta na stran pa so možnosti za uresničitev dobile tudi vedno močne želje lokalnih socialističnih veljakov, da bi svoje mesto zaznamovali z impozantno vertikalo. Ta je sicer ustrezna, če njeno formo opravičuje tudi v njej vsebovani program; tega v Novi Gorici ni bilo, tako so pač v stolpnice namestili stanovanja in še nekoliko bolj zrušili celoviti Ravnikarjev načrt.

Po Ravnikarju pride Ravnikar
Vse, kar je bilo v Novi Gorici zgrajenega po Ravnikarju, vendar ni slabega. In v tem pogledu lahko zapišemo tudi: Po Ravnikarju pride Ravnikar. Če odmislimo objekte igralniškega in zabaviščnega turizma, katerih postavitev vodijo drugačni vzgibi, kot so tisti, ki vodijo gradnjo mesta kot v sebi sklenjenega organizma, je namreč arhitekturo Nove Gorice zadnjih 20 let bistveno zaznamoval Vojteh Ravnikar. Njegova gledališka stavba se v sicer sodobnih rotundi in arkadnem nizu navezuje na že omenjeno občinsko stavbo in kot še ena pomembna javna stavba veliki prazni travnik, ob robu katerega stojita oba objekta, naredi skoraj za nekakšen potencialni mestni forum. Ta vtis še stopnjuje Goriška knjižnica Franceta Bevka, katero je skupaj z Robertom Potokarjem prav tako načrtoval Ravnikar in ki jo v njenih čistih linijah, s ponovitvijo teme arkad in močno, skoraj skulpturalno členjenostjo lahko ocenimo kot eno najboljših realizacij Vojteha Ravnikarja.

Neuspela pionirska zamisel
Predvsem z na novo odprto mejo kot možnostjo povezave stare Gorice in Nove Gorice ter z industrijo zabave je Nova Gorica dobila dva nova razvojna trenutka. Ob smotrnem ravnanju bi ju bilo mogoče razumeti tudi kot možnosti za oblikovanje nove Nove Gorice, ki morda sicer ne bi verno sledila Ravnikarjevim načelom, ki pa bi vseeno lahko porodili arhitekturno-urbanistično celoto, kakršna Nova Gorica danes ni.

Ob tej misli se je najbolje vrniti k Ravnikarju, ki je 35 let po začetku snovanja Nove Gorice z grenkobo, vendar ne z obupom, opazoval njen razvoj, in njegove zapise razumeti kot še danes uporabno vodilo: „Z leti se je prvotni koncept začel usodno drobiti, ker vedno novi mestni očetje niso več vedeli, za kaj gre, a tudi potrebnega znanja ni bilo. Odločitve in rešitve so se začele seliti iz rok v roke, s foruma na forum in v vedno večjo samovoljo menjajočih se projektantov. Ko omenjamo prvotni koncept, mislimo na tisto takrat nastalo možnost, da bi stoletni zraščenosti goriške aglomeracije dali nov zagon z novim zgodovinskim stanjem, novimi možnostmi in novimi idejami. /.../ Danes je bridko reči, da Nova Gorica kot pionirska zamisel ni uspela, in se zato odpira vprašanje, kaj storiti, da bi.“

Polona Balantič