Verjetno bi le malokdo pričakoval, da se bo na razstavi oblikovanja znašla Rosa Luxemburg. Pa vendar revolucionarko, znano nasprotnico prve svetovne vojne in drže socialnih demokratov, ki so udeležbo v vojni podprli, najdemo na aktualnem bienalu oblikovanja na enigmatično temo Dvojna agentka – govoriš jezik rož?
Rosa Luxemburg je bila strastna izdelovalka herbarijev. Razstava tokratnega bienala oblikovanja sicer ne pojasni, kako je lahko v času v zaporu med letoma 1915 in 1918 izdelala kar sedem herbarijev in kako je prišla do rastlin v času zapora.
Voditelje predstaviti kot rože
Iz pisem Rose Luxemburg je jasno, da se je lahko sprehajala po dvorišču zapora, vendar dvorišče ne bi zadostovalo za obsežen herbarij. Na razstavi sicer izvemo, da je Luxemburg v herbarij vključila tudi rastline iz šopkov, ki jih je prejemala. Nikakor pa ne moremo za resnično vzeti domnevo, da "cvetje iz njenih zvezkov skriva tajne kode, ki jih moramo še dešifrirati, s katerimi je sporočala dragocene informacije in iz zaporniške celice vodila Spartakovo zvezo".
Zagotovo pa je imela izjemne simpatije tudi do živali. Tako denimo v zelo čustvenem pismu Sophie Liebknecht v dneh pred 24. decembrom 1917 piše o transportu vodnih bivolov, ki so jih pripeljali iz Romunije in grozljivo pretepali, saj živali niso bile vajene dela za ljudi.
Podobno neverjetna se zdi zgodba o botaničarki in nekdanji častnici libanonske vojske, ki je v 70. in 80. sodelovala z libanonsko državno obveščevalno službo. Fadwa Hassoun je izumila sistem skrivanja identitet političnih in vojaških voditeljev za bližnjevzhodno floro, kar je za izhodišče svojega projekta vzela Walid Raad.
To ni razstava oblikovanja
Bienale oblikovanja tokrat znova poudarja, da je osredotočenost na izdelke v času hiperprodukcije neprimerna. Lahko rečemo in moramo reči, da je osrednja razstava tokratnega BIA-ja izjemno lepa in konceptualno dovršena razstava, vendar to ni razstava oblikovanja. Prav tako zmoti pretiran ideološki poudarek, ki želi v tematizaciji rož odkriti možnost za antifeminizem, v gibanjih, kot je bil art nouveau, pa denimo imperialistično umetnost, ker so bile uporabljene 'zahodne' rastline, kar seveda kritične presoje ne zdrži.
Kaj še lahko vidite na bienalu kustosinje Alexandre Midal, ki je sicer tokrat poleg Muzeja za arhitekturo in oblikovanje zavzel še nekaj drugih prostorov, lahko izveste v prispevku Julije Vardjan Menkovski.
Fundacija Vasarely že v svoji podobi razkriva vsebino
Oblikovalski dosežek pa je zagotovo stavba fundacije Victorja Vasarelyja v Aix-en-Provenceu. Če se znajdete v tem očarljivem provansalskem mestu in ne veste, kako priti do muzeja na njegovem obrobju, se malo ozrite naokoli in na bližnji vzpetini boste zagledali stavbo, ki že sama po sebi razkriva, da ima nekaj opraviti z op-artom.
V fundaciji, katere vzdrževanje je že mnogo let velika kulturnopolitična tema v Franciji, saj stavba propada, je na ogled več kot 40 del v velikosti 6 krat 8 metrov, ki jih je Vasarely izdelal na sami lokaciji. Dela manjših formatov tega umetnika, ki je bil tudi reden gost ljubljanskega grafičnega bienala, pa so trenutno na ogled v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru, ki je Vasarelyjeva dela soočil z deli nekaj njegovih – tako Boštjan Jurečič, ki si je razstavo ogledal – umetniških sopotnikov in somišljenikov.
Vasarelyjeva umetnost ima veliko skupnega z oblikovanjem, o katerem smo že govorili. V Budimpešti je obiskoval zasebno šolo Műhely (delavnica), ki je veljala za budimpeško izpostavo šole Bauhaus, čeprav zaradi pomanjkanja sredstev skromnejšo in bolj osredotočeno na grafično oblikovanje in tipografijo. Vasarely je tako kot šola Bauhaus poskušal vrhunsko umetnost napraviti dostopno najširšim množicam, kar je, kot meni Boštjan Jurečič, paradoks, saj vrhunska umetnost pač ni za množice. O tem govori tudi to, da je Vasarely kot grafični oblikovalec uspešno delal za industrijo. Presoja o Vasarelyju in tudi o vizualni kulturi v širšem smislu sledi v današnji oddaji Osmi dan. In tudi o tem, kaj ima s tem opraviti Rubikova kocka, izum še enega Madžara.
Avtor podobe slovenskega Dedka Mraza
Za Vasarelyja velja, da je svoj slog našel v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni. V tem obdobju je slovensko podobo Dedka Mraza oblikoval slikar Maksim Gaspari. Nadel mu je polhovko in ga oblekel v ovčji kožuh z rastlinskim vzorcem. Gaspari, čigar dela so pod naslovom Ustvarjene podobe naroda trenutno na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju, je pravzaprav kontroverzen slikar.
Zagotovo so njegove slike, ki so skovale mit o tipičnem slovenskem folklornem življenju, všečne. Vendar gre za mit. In tudi razlage teh slik so pogosto zmotne. Zanikanje, da gre za nacionalizem, je napačno, saj je izraz nacionalizem v različnih obdobjih imel različno konotacijo in v primeru Gasparija moramo govoriti o romantičnem nacionalizmu.
Pri razstavi, ki jo je obiskala Uršula Ana Mrežar, gre tudi za vrnitev Maksima Gasparija v Slovenski etnografski muzej. Gaspari je bil namreč 20 let kot restavrator in risar zaposlen v etnografskem muzeju, kar mu je tudi omogočalo raziskovanje eksponatov, povezanih s slovensko folkloro. V njegovem delu gre za tipizacijo motivov, ki so videti realistični, vendar so izmišljeni. Pa vendar priljubljenosti Gasparijevih slik in seveda njihovih reprodukcij, predvsem na voščilnicah, ne moremo zanikati.
Maksim Gaspari je živel kar 97 let. Njegova zadnja leta življenja so sovpadala z zelo drugačno popularno kulturo, kot jo je sam spoznaval med študijem na Dunaju pod vplivi poznega gibanja art nouveau. Pomemben rez tudi v (popularno) kulturo v nekdanji Jugoslaviji je bila smrt predsednika Tita, ki jo je Gaspari še doživel.
Iluzije o Jugoslaviji razkrivata rock in pop
Iluzije o predvsem gospodarskem stanju Jugoslavije so padle. Nihče ni želel več zanikati, da je Jugoslavija v drugi polovici sedemdesetih let Jugoslavija vstopila v obdobje hkratnega hitrega povečevanja zadolženosti in permanentne visoke brezposelnosti. Svetovna naftna kriza (prva leta 1974), povečanje obrestne mere za ameriški dolar (ki je bilo odgovor na to krizo) in rast cen tehnologije, ki jo je Jugoslavija pridobivala iz zahodnih držav, so imeli zato negativne posledice za državo, ki ni bila bogata niti z nafto niti s tehnologijo in tudi ni bila središče finančnega kapitala.
Vsi ti objektivni razlogi so Jugoslavijo postavili v nemogoči položaj: če je hotela odplačati stara posojila in obdržati sprejemljivo raven proizvodnje, je morala najemati nove. Tako se je znašla v spirali zadolževanja, iz katere ni bilo videti izhoda. Edvard Kardelj je celo svaril pred "čilskim scenarijem" in omenjal možnost državnega udara, če se trend naraščanja kaotičnosti v jugoslovanskem ekonomsko-finančnem sektorju ne bi ustavil; na koncu "ne bi bila kot posledica visoke inflacije, nizkega življenjskega standarda in anarhične situacije mogoča nobena rešitev več".
Na te razmere, ki jih morda najbolje ilustrira podatek, da se je zadolženost Jugoslavije v tujini v letih 1982–1985 ohranjala pri okoli 20 milijardah ameriških dolarjev, se je odzvala tudi popularna glasba. Akterji v polju tako imenovanega novega primitivizma seveda niso govorili z besedami ministrske predsednice Milke Planinc, ki si je prizadevala za liberalizacijo gospodarstva: "Partija je bila glavna ovira. /…/ Oni so se ukvarjali z neskončnimi lamentacijami o ideološkem in političnem položaju, o sovražnikih socializma itd. Vedno so poskušali najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam, ker so bili skeptični do trga. /…/ Partijsko predsedstvo je bilo glavni problem, toda zavedala sem se, da brez njih ne bom mogla delovati. Člani predsedstva so nadzorovali glasove v zvezni skupščini ter v vseh republikah in pokrajinah. Da bi pridobila njihovo podporo, sem jih morala prepričati, da trg ni v nasprotju s samoupravljanjem. Trdili smo, da je trg v bistvu omejevanje države, prav tako kot samoupravljanje. Da torej gresta trg in samoupravljanje skupaj, saj se eden in drugi upirata 'etatizmu'."
40. obletnica albuma Das ist Walter
Ena od najbolj prepoznavnih skupin omenjenega novega primitivizma je bila skupina Zabranjeno Pušenje, ki je ob 40-letnici izida albuma Das ist Walter pred kratkim nastopila v Portorožu, s člani skupine pa se je srečala Nataša Mihelič. Med drugim omenijo svojo lastno izkušnjo, da je Jugoslavija tudi finančno podpirala svojo subkulturo, ki je bila do politike kritična. Vseeno, kot bomo prav tako izvedeli v prispevku, so morali glasbeniki 'manevrirati' med tem, kar je bilo dopustno in kar ne. Vendar lahko ocenimo, da je prav to spopadanje z ovirami še dodatno spodbudilo ustvarjalnost tedanjih in še vedno sedanjih ustvarjalcev. Zgodbo o tej legendarni skupini je dopolnila tudi projekcija dokumentarnega filma o njej Svejtla Sarajeva.
Vabljeni k ogledu oddaje Osmi dan, ki bo na sporedu danes, ob 21.40, na TV SLO 1.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje