Škotskega kralja Macbetha je Shakespeare s svojo tragedijo v zgodovino (književnosti) vpisal kot krvoločnega morilca, ki ga je lastna žeja po moči potisnila v norost in ga naposled spravila ob glavo. Njegovi rojaki so zdaj sprožili kampanjo, s katero naj bi povrnili ugled menda po krivici očrnjenega vladarja iz 11. stoletja.

Pretekli petek so na gradu Glamis - lokacija je simbolična: Shakespeare je Macbethu namenil titulo "Thane of Glamis", plemič gradu Glamis) - razkrili postojanke nove "Macbethove poti"; projekt naj bi po eni strani pritegnil kakega novega turista na severovzhod dežele, obenem pa širšo javnost malo bolj izobrazil o (resnični) srednjeveški zgodovini. Med z Macbethom povezanimi lokacijami na poti bodo torej grad Glamis, vasica Lumphanan, kjer je kralja leta 1057 v bitki ubil njegov poznejši naslednik Malcom III., ter Cairn O'Mount, od koder se je kralj odpravil proti svojemu porazu pri Lumphananu.

Ideja za kampanjo se je porodila na petah nedavne arheološke najdbe: pod parkiriščem v Leicestru so zgodovinarji odkrili človeške ostanke, ki so se izkazali za okostje Riharda III., poslednjega britanskega vladarja iz rodbine Plantagenetov. Shakespeare ga je v svoji tragediji povzdignil v pošastnega tirana, emblematično figuro zla in pehanja za močjo (v Tower of London naj bi dal, da ne bi ogrozila njegovega prestola, zapreti celo svoja nečaka). Zdaj na novo načeta debata okrog tega, v kolikšni meri je Rihardova negativna javna podoba posledica "kampanje" dinastije Tudorjev, ki se je na prestol povzpela za Plantageneti, je škotskega poslanca Alexa Johnstona pripeljala do ideje, da bi bilo morda treba na novo pretresti tudi Macbethovo zgodovinsko vlogo.

"V parlamentu smo spremljali odkritje ostankov, za katere verjamejo, da so okostje angleškega kralja Riharda III.; ugotovili smo, da se debata o njegovi vladavini vedno znova vrača k upodobitvi, ki mu jo je namenil Shakespeare. Od tod se da povleči vzporednice z Macbethom, škotskim kraljem med letoma 1040 in 1057, in Macbethovo upodobitvijo v Shakespearovi tragediji, ki je nastala približno 550 let po bitki pri Lumphananu," povzema Johnston. "Verjamemo, da je tragedija morda bolj odraz odnosa med Shakespearom in njegovim mecenom, kraljem Jakobom VI., kot pa poskus resnici zvestega zgodovinopisja. Globoko obžalujemo, da je po našem prepričanju uspešna vladavina kralja Macbetha po zaslugi Shakespearove obravnave pri ljudeh napak zapisana; zavedamo se potrebe po podrobnejši preučitvi njegove vladavine in škotske zgodovine v tem obdobju, ki bi lahko povečala obisk krajev, povezanih z legendarnim vladarjem."

V resnici cveteče obdobje?
Škotski poslanec izpostavi še, da je pravi kralj Macbeth na prestolu preživel za tiste čase netipično dolgo; njegova oblast je bila tako stabilna, da si je lahko privoščil celo romanje v Rim. Večina vladarjev v tistem času si na tako dolgo in naporno pot ne bi upala že zaradi strahu, da jih v odsotnosti ne bi s prestola izrinil kak pretendent. "Macbethova vladavina je bila - v kontekstu tistega časa - uspešna in obrnjena navzven. Številni ga po Shakespearovi zaslugi povezujejo s paranojo in morilsko slo. Naš cilj ni popolnoma zavreči lika, ki ga je ustvaril umetnik, radi pa bi ljudem omogočili razločevanje med zgodovino in književnostjo."

Predlog je ponekod že naletel na zajedljivost. "Če je kandidat za rehabilitacijo zdaj Macbeth, kdo bo naslednji?" se sprašuje Guardianov kolumnist John Sutherland. "Rasputin (zelo očrnjen)? Neron? Zadnjih 2.000 let se o njih ni ravno pisalo najlepše."

Toda ... ali je sploh pomembno?
"Če hočete zgodovino, pojdite v knjižnico ali k profesorju Googlu. Če hočete dramo, se obrnite na Shakespeara. Ni ravno najbolje varovana literarna skrivnost, da je bil dramatik v svoji upodobitvi tirana s krvavimi rokami pošastno krivičen. Očrnil je Macbetha, da bi tako bolje "podmazal" svojega mecena, kralja Jakoba. Take reči pač počneš, če si uradni dramatik skupine King's Players," še piše Sutherland.
Sam v pozivu k "reviziji" Shakespearove tragedije vidi subtilnejši razlog: dramo, v kateri Angleži priskočijo na pomoč Škotom v stiski, se da namreč brati tudi kot poziv k združitvi obeh kraljestev (Jakob VI. in I. je bil ne nazadnje prvi vladar združene Anglije in Škotske, in Shakespeare je dramo napisal zanj oziroma ob obisku danskega kralja na Jakobovem dvoru).