Na posvetu Izvori slovenske ustave so v prostorih državnega sveta zbrani primerjali današnje ustavne rešitve s tistimi, ki so jih predlagali pisatelji. Pisateljsko ustavo oziroma Teze za Ustavo Republike Slovenije sta aprila 1988 v knjižici Gradivo za slovensko ustavo objavila Igor Bavčar in Janez Janša. "Tudi zaradi te akcije, če ne predvsem zaradi nje, so Janšo čez mesec dni zaprli," je zatrdil filozof Tine Hribar in dodal, da so tako partijski politiki kot partijski pravniki "pisateljsko ustavo" sprejeli s cinizmom." Hribarju se je med drugim tudi porodila ideja, da je Slovenski prostor zrel za novo ustavo. V zdajšnji slovenski ustavi pogreša državljanske svoboščine, ki so bile zapisane v "pisateljski ustavi". Poudaril je, da so državljanske pravice pred človekovimi pravicami. "Obstoječa ustava ni ustava 19. stoletja, tudi ni ustava 21. stoletja, ampak ostaja na ravni 20. stoletja," je še dejal in zatrdil, da ni nobenega dvoma, da bo v 21. stoletju ustavnopravno priznana in sprejeta tudi svetost življenja.

Po besedah profesorja ljubljanske pravne fakultete Mira Cerarja je bila pisateljska ustava med drugim izraz hrepenenja po emancipaciji naroda in posameznika. Da so njeni avtorji postavili temeljni kamen za slovensko ustavo iz leta 1991, pa je poudaril predsednik DS-ja Blaž Kavčič. "Kaj bi Slovenci brez svojih pisateljev," se je še vprašal in dodal, da so slovenski pisatelji leta 1988 pripravili teze za slovensko ustavo, t. i. pisateljsko ustavo. Spomnil je na pomen 57. številke Nove revije, ki je izšla leto prej, pisateljska ustava pa se po njegovih besedah odraža tudi v Majniški deklaraciji iz leta 1989 in slovenski ustavi iz leta 1991. Pozabil ni omeniti niti poguma pisateljev, ki so se pisanja ustave lotili v "času, ki temu ni bil naklonjen".

Gradivo za slovensko ustavo
V leto 1986 se je vrnil predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Tone Peršak, ki je spomnil, da je konec tega leta v tedanji socialistični Jugoslaviji nastal predlog za spremembo jugoslovanske ustave, "ki je predvideval popolno centralizacijo Jugoslavije". Prav v DSP-ju so nastopili proti tem ustavnim spremembam in "pogubnim posledicam sprejetja tega predloga in skušali prepričati tedanje slovensko vodstvo, da zavrne ustavni predlog. "Toda slovenska politika se je odzvala mlačno. Po našem mnenju ni izpolnila pričakovanj, tako da je ogrožala obstoj in prihodnost slovenskega naroda".

Zaradi tega so se v DSP-ju odločili za pisanje tez za ustavo, na pobudo pa sta "pisateljsko ustavo" napisali delovna skupina pri pisateljskem DSP-ju in delovna skupina Slovenskega sociološkega društva. Pri pisanju ustave so po Peršakovih besedah sicer iskreno, a zaradi taktičnih razlogov bolj izrazito poudarili navezovanje na Osvobodilno fronto (OF), "da bi otopili ost možne kritike". "Živeli smo v obdobju, ko se ne bi čudili, če bi bilo gradivo za slovensko ustavo zaplenjeno." Prav iz tega razloga so po Peršakovih besedah "pisateljsko ustavo" tudi imenovali Gradivo za slovensko ustavo, ne pa Ustava Republike Slovenije, kot so najprej mislili.

Pisateljska ustava - dejanje poguma
Po Cerarjevih besedah je "pisateljska ustava pomenila zamisel o vzpostavitvi novega sistema ustavnih in posledično v veliki meri tudi temeljnih družbenih vrednot. "Na politični ravni je pomenila težnjo po bistveni spremembi obstoječega realsocialističnega oz. komunističnega sistema." Na kolektivno emocionalni ravni je bila po Cerarjevem mnenju "dejanje poguma in upornosti njenih avtorjev in podpornikov ter izraz hrepenenja po emancipaciji naroda in posameznika".
Na duhovni ravni pa je pomenila težnjo po večji svobodi človekovega duha. "Če pisateljsko-sociološke ustave ne bi bilo, bi si jo Slovenci morali izmisliti," je dejal in pojasnil, da je bila prelomen dogodek za našo zgodovino.

Na posvetu so sodelovali še profesor na fakulteti za družbene vede in kandidat za ministra za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, profesor ljubljanske pravne fakultete Marijan Pavčnik, ekonomist Jože Mencinger, sociolog Veljko Rus in pravni strokovnjak za javno upravo Janez Šmidovnik.

M. K.