V času, ko se je vsa evropska javnost obračala v ta del sveta, leta 1821 je namreč v Ljubljani potekal kongres znamenitih vladarjev, je njega študijska pot odpeljala na cesarski Dunaj. Zdaj, po sedmih letih odsotnosti pa se je vrnil, le da tokrat že kot kandidat za eno od odvetniških pisarn.

V hiši "krofaste Metke" na Kongresnem trgu (danes št. 15) si je našel stanovanje, ko mu je prijatelj Miha Kastelic, gimnazijski knjižničar, v prvem nadstropju odstopil eno od svojih sob, potem pa počasi stopil do znanega odvetnika Baumgartna. Listina, ki mu jo je predočil v dokaz usposobljenosti za "jezičnega dohtarja," kot so može njegovega poklica imenovali na Kranjskem, ni puščala dvoma: bilo je zapisano, da je France Prešeren v štirih letih opravil vse potrebne izpite na dunajski Univerzi in bil 27. marca 1828 uradno proglašen za doktorja prava. Štirje podpisi pod lično oblikovanim besedilom so bili za Baumgartna zadostno zagotovilo, da bo dobil dostojnega pomočnika. In tako se je dolgoletni odličnjak v ponedeljek, 1. septembra 1828, v njegovi pisarni že lahko spopadel s prvimi zagatami odvetniškega poklica.

Ne najlažja določitev
Nadarjeni mladenič, ki je imel poleg tega še voljo do učenja, je pred dvestotimi leti lahko izbiral le med tremi "gosposkimi " poklici. Lahko se je odločil za duhovništvo, zdravilstvo ali pravo. Na Kranjskem je bilo seveda največ zanimanja za duhovniški poklic, saj je vsaka mati želela svojega sina videti pred oltarjem, poleg tega pa je bil študij organiziran v Ljubljani, poznejše službovanje v kateri izmed slovenskih župnij pa zagotovljeno. S tem so se ohranjale tudi družinske povezave, saj so si slovenski duhovniki za pomočnike pri gospodinjstvu in gospodarstvu navadno izbirali kar brate, sestre ali starše.

Bodoči zdravniki in pravniki pa so se morali najprej podati na Dunaj, nato pa po dolgih letih študija iskati službo po različnih krajih avstrijske države.

Načrti matere Mine
France Prešeren je imel v sorodstvu rodu kar pet duhovnikov. Po očetovi strani sta bila to strica Franc (1771-1841) in Jakob (1777-1837) ter očetov stric Jožef (1752-1835,) po materini strani pa njena strica Anton (1746-1838) in Blaž Muhovec (1748-1789 ). Zadnji je bil ob Prešernovem rojstvu že pokojni, druge pa je France spoznal že v mladih letih, saj je pri njih preživljal šolska leta ali pa jih obiskoval med počitnicami.

Pri Ribičevih v Vrbi, kakor so vaščani pravili njihovi domačiji, so bili rojeni trije sinovi. France (1800), Jože (1803) in Jurij (1805). Oče Šimen je želel, da bi kateri izmed njih podedoval kmetijo. Mati Mina pa se je odločila drugače in je vse tri že v mladih letih poslala od doma. Pri hiši je imela glavno besedo, poleg tega pa je bila bolj izobražena od moža, saj je v mladosti nekaj časa preživela kot učenka pri redovnicah v Beljaku.

Najstarejši sin France je tako komaj sedemleten pristal pri očetovem stricu Jožefu, ki je bil župnik v Kopanju pri Grosuplju. Potem pa je stanoval v Ribnici, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Bil je odličnjak, zato so ga poslali še v ljubljanske šole. Tam se mu je sčasoma pridružil še brat Jože, ki se je tudi vpisal na gimnazijo, a je leta 1818 nenadoma umrl zaradi vodenice.

France pa je srečno prebil šest letnikov gimnazije in dva letnika filozofije in bil poleti 1821 pred težko odločitvijo o svoji nadaljnji študijski poti.

Načrti sina Franceta
Bistroumni France je med bivanjem pri stricih prav dobro spoznal prednosti in težave duhovniškega poklica. Presodil je, da zanj to ne bi bila dobra odločitev, zato se je raje podal na Dunaj študirat pravo. S tem pa je močno razočaral mater Mino in svoje dotedanje podpornike v duhovniških vrstah.

Študij na Dunaju mu je dobro uspeval. Strici mu kljub vsemu niso povsem odtegnili pomoči, sam pa je tudi pomagal pri učenju drugih študentov in si tako prislužil nekaj cekinov. Imel je tudi Knafljevo štipendijo. Žal pa se doma klub vsemu niso mogli sprijazniti, da njihov sin ne bo duhovnik in so se na moč trudili, da bi ga pregovorili za vrnitev v Ljubljano. Škof Alojzij Wolf ga je bil tako že pripravljen sprejeti v tamkajšnje bogoslovje. Odločni Prešeren pa se ni pustil prepričati in je staršem v pismu 24. maja 1824 odločno sporočil, da se ne vrne, vse dokler pravnega študija ne bo opravil, kot se je bil namenil.

Mati Mina se je tako morala sprijazniti z žalostnim dejstvom, da sin France nikoli ne bo pel nove maše. Tolažila pa jo je misel, da se bo za prevzvišeni poklic odločil njegov brat Jurij, ki je leta 1820 tudi prišel na ljubljansko gimnazijo in kar se je pozneje tudi uresničilo.

Prešeren odličnjak
Kakor že prej v Ribnici in potem v Ljubljani je mladi France tudi na Dunaju prejemal same dobre ocene. Najprej je moral opraviti še tretji letnik filozofije, kar je bilo pogoj za dokončni sprejem na pravno fakulteto. Tega mu je uspelo izdelati v šolskem letu 1821/22. Nato pa se je štiri leta posvečal pravu. Po petih letih bivanja na Dunaju pa je 24. avgusta 1826 končno dobil absolutorij, potrdilo o opravljenih izpitih za vse štiri pravne letnike. Razen v treh disciplinah je povsod izkazal odlično oceno.

Zdaj je lahko svobodneje zadihal in se začel pripravljati na zagovor pravnega doktorata. Ker je bil zadnjič doma leta 1824, nekaj mesecev po pismu staršem, se je spet odločil obiskati deželo Kranjsko. Pripotoval je po cesarski cesti iz štajerske smeri in se malo pred Ljubljano ustavil pri starem stricu Jožefu, ki je tedaj služboval na Ježici. Pri njem si je obetal dovolj miru za pripravo na izpite. Med tamkajšnjim bivanjem od septembra 1826 dalje pa je kdaj pa kdaj obiskal tudi znance in prijatelje v Ljubljani, vmes pa 12. januarja 1827 v časopisu Illyrisches Blatt (Ilirskem listu) objavil tudi svojo prvo pesem "Dekelcam", zapisano v slovenskem in nemškem jeziku. Pri Jožefu je ostal do meseca aprila 1827 in se po veliki noči vrnil na Dunaj.

Pred diplomo
Kot kaže, je polletna priprava na izpite med domačimi ljudmi Prešernu zelo koristila. Do konca leta 1827 je namreč opravil kar tri "rigoroze", kot so tedaj imenovali stroge ustne izpite; prvega že 2. maja, drugega 4. avgusta in tretjega 28. novembra. Za leto 1828 pa si je prihranil "veliki finale": 8. marca je opravil še zadnji predpisani izpit, potem pa se pripravil na javno disputacijo. Beseda sama (latinsko disputare) pomeni razpravo oziroma označuje neki znanstveni spor, o katerem kandidat razpravlja ustno in javno, profesorji in povabljeni gostje pa mu oponirajo.

Za tovrstni zagovor si je Prešeren izbral dvanajst pravnih poglavij, ki vsebujejo 60 tez. Celoten spored z naslovom Gegenstände je dal tiskati pri redovnikih mehitaristih. Tako je nastala drobna knjižica, ki je po pesmi iz Ilirskega lista že drugo, a prvo samostojno delo z njegovim podpisom. Tiskana je v izmeri male osmerke 10 X 17,4 centimetra in ima le osem strani.

Gegenstände
Naslov Prešernovega zagovora se v prevodu glasi: "Predmeti / javne obrambe / z vseh področij / pravnih in političnih ved, / kateri se / po dokončanih strogih izpitih / za dosego pravniške doktorske časti / podvrže / na cesarsko kraljevi univerzi na Dunaju / Franc Ksaverij Prešeren / iz Rodin na Kranjskem. / Dne 26. marca 1828 ob 5. uri / Dunaj / Tiskano pri očetih mehitaristih".

Omemba Rodin tukaj ni pomota. V to župnijo je spadala Prešernova rojstna vas Vrba leta 1800, ko je bil rojen. Tam je bil torej tudi krščen. Ob njegovem odhodu na Dunaj pa se je župnija že prestavila v bližnjo Breznico.

Zagovor
Prešernova prva knjižica nosi torej datum 26. marca pred 190 leti. Tisto sredo ob petih popoldne je kandidat za doktorski naziv pred profesorji javno zagovarjal šestdeset tez, ki si jih je izbral kar sam. Iz vsebine lahko povzamemo, da za pridobitev doktorata ni bilo treba izdelati disertacije, kakršne so danes v navadi. Prešernu torej ni bilo treba napisati znanstvene razprave o enem samem, točno določenem pravnem predmetu, ki bi ga potem javno zagovarjal pred izbran komisijo. Dovolj je bil le izbor poljubnih tez in njihov zagovor pred profesorji.

O čem je razpravljal doktorski kandidat Prešeren?
Predmeti Prešernove javne obrambe so precej različni. Tičejo se naravnega javnega in zasebnega prava, avstrijskega kazenskega prava, statistike, rimskega zasebnega prava, fevdnega prava, občega državljanskega zakonika, avstrijskega trgovinskega in meničnega pravosodnega postopka v pravdnih in nepravdnih zadevah, političnih znanosti in poznavanja politične zakonodaje.

Vsako izmed teh na videz suhoparnih poglavij je razdeljeno na posamezne teze, od katerih so nekatere prav zanimive. Na primer: samomor, zakonska zveza, nosečnost neveste s tretjo osebo, izpodbijanje zakonskega rojstva, zastaranje, dolžnosti staršev, nastanek držav, ozemeljska suverenost, obsedno stanje, sokrivda, veleizdaja, obrekovanje, obdolžitve, statistični podatki, ustava Poljske, položaj katoličanov v Veliki Britaniji, vinogradništvo na Moravskem, vesoljni cerkveni zbori, izobčenje iz občestva vernikov, pravice nekatoličanov, predstojništvo redov, nunski samostani, fevdni dolgovi, krošnjarstvo, ugasnitev trgovskih pooblastil, ugovor, pozitivna tožba, navedba pod prisego, izvršba, postopek razglasitve za mrtvega, gasilski redi, pokojnine, zvodništvo, hazardne igre, toleriranje Židov na češkem in Moravskem, pa še o policiji, državnih posojilih in najvišjem načelu v politiki.

Še eno pomembno potrdilo
Kot kaže, se je kandidat Prešeren 26. marca 1828 ob petih popoldne dobro izkazal pri obrambi svojih doktorskih tez. Že naslednji dan, v četrtek, 27. marca pred 190 leti je bila namreč napisana diploma, s katero mu dunajska Univerza priznava naziv doktorja prava.

Vse njegovo prizadevanje pa bi bilo zaman, če poleg opravljenih izpitov in uspešnega zagovora predstojništvu ne bi predložil posebnega potrdila.To naj bi bila izjava, da je ves čas študija "živel redno in izražal načela, ki so vredna poštenega moža". Mlademu Francetu takega zagotovila ni bilo težko dobiti. Ker je zadnje čase uspešno pomagal svojemu tovarišu grofu Dubskemu z Moravskega in je med počitnicami bival tudi na njegovem gradu, je njegov bratranec Franc iz Trzebomyslic, cesarsko-kraljevi komornik in major po činu, 14. marca tega leta, torej dober teden po zadnjem predpisanem izpitu in 12 dni pred zagovorom doktorata s podpisom potrdil, da je kandidat Prešeren spoštovanja vreden poštenjak in mož visokih načel.

Rektor dunajske Univerze Adlersburg, dekan pravne fakultete Schoenauer ter njena tajnik (Slovenec) Spendou in notar Rizy torej niso imeli težkega dela. V skrbno izpisani listini so potrdili Prešernov doktorski naziv.

Slovo od mladosti
Mladi doktor France Prešeren je tako po dolgih sedmih letih bivanja na Dunaju končal svoj pravni študij. Spomladi leta 1828 bi se lahko takoj vrnil v domovino in si že našel primerno zaposlitev. Vendar pa ga je še nekaj zadržalo na Dunaju. Svojega varovanca, grofa Emanuela Dubskega, namreč pred bližajočimi izpiti ni hotel pustiti na cedilu, zato je z njim vztrajal do konca študijskega leta. Med počitnicami pa sta se spet podala na Moravsko, kjer je Prešeren preživel še nekaj brezskrbnih dni. Za njegov trud so se mu člani družine še posebej zahvalili, v dar pa je dobil tudi zlato uro, tisto, ki jo je dobrih dvajset let pozneje na smrtni postelji zapustil svojima otrokoma Francetu in Ernestini.

Na življenjski in poklicni poti
"Enak je pevec vencu poezije" piše Prešeren v svojem najznamenitejšem delu. Pri njem so te besede dobile še poseben pomen. V ljubezni namreč ni doživel sreče, ki si jo je obetal, in tako je bilo potem tudi v njegovem poklicnem življenju. Najprej je moral odslužiti popolnoma brezplačno pripravništvo, potem pa, službujoč kot odvetniški pomočnik, čakati na izpraznjeno mesto. Sreča se mu je nasmehnila šele leta 1846, ko je bila odprta nova pisarna v Kranju. Celih osemnajst let po koncu študija in doseženem doktoratu je moral torej čakati, da je dosegel svoj cilj.

Pa tudi potem mu ni bilo postlano z rožicami. Že po dveh letih bivanja v gorenjski prestolnici in odličnem opravljanju samostojnega odvetniškega poklica se ga je lotila bolezen in ga v nekaj mesecih položila v grob.