Zapis, vrezan v črn kamen, ki se ga je že prijel vzdevek Plošča babilonskega stolpa, datira v obdobje med letoma 604 in 562 pr. n. š. Do zdaj je bil "zakopan" v arhivih Martina Schøyena, norveškega poslovneža, ki se lahko pohvali z največjo zasebno zbirko rokopisov 20. stoletja. Med 13.717 dokumenti, ki so nastali v časovnem razponu 5.000 let, ima med drugim tudi odlomke mrtvomorskih zvitkov, starodavni budistični rokopis, ki je bil dolga leta v rokah talibanov, in celo simbole avstralskih aboriginov, ki bi bili lahko stari tudi 20 tisoč let.

V Norvežanovi zbirki so tudi številni zapisi s pojmovnimi znamenji in klinopisom, ki sta značilna za najstarejše človeške zapise, in kraljevi pečati iz skoraj vseh obdobij Mezopotamije. Mednarodna skupina strokovnjakov je zdaj prevedla ter v knjižni obliki izdala približno 107 klinopisnih zapisov iz Schøyenove zbirke, datiranih od obdobja uruk (pred 5.000 leti) pa do perzijskega obdobja (pred 2.400 leti).

Plošča babilonskega stolpa izstopa kot "ena izmed zvezd na nebu knjige", kot je v predgovoru zapisal njen urednik Andrew George. Na kamniti upodobitvi se da jasno razločiti tako babilonski stolp kot kralja Nebukadnezarja II., utemeljitelja novega babilonskega kraljestva.

Tiran, ki ima zasluge za napredek
V Stari zavezi je Nebukadnezar označen kot brezbožni tiran in kot brezvestni uničevalec Jeruzalema; v srednjem veku in renesansi je bil tako ena najbolj priljubljenih figur, na primeru katere so prikazovali negativnost tiranske oblasti. V zgodbah o neusmiljenem osvajalcu je precej resnice, vendar pa je treba obenem povedati, da je bil Nebukadnezar tudi pospeševalec razvoja babilonske civilizacije: na novo je dal zgraditi veliko imenitnih poslopij, gradil je kanale, akvadukte in rezervoarje z vodo, ne nazadnje pa je dal postaviti tudi slavne viseče vrtove, eno izmed sedmih čudes antičnega sveta.

Nebukadnezar, ki se je oklical za "velikega prenovitelja in gradbenika svetišč" je ukazal obnoviti tudi Etemenanki, sedemnadstropni (in stometrski) tempelj (natančneje: zigurat), posvečen bogu Marduku. Številni zgodovinarji so prepričani, da je prav to zgodovinska podlaga babilonskega stolpa, ki ga omenja Sveto pismo.

Najbolje ohranjena upodobitev vladarja
Na "novi" upodobitvi je vladar prikazan s svojim koničastim kraljevskim pokrivalom, v levi roki ima žezlo, v desni pa zvitek z načrti za gradnjo slavnega stolpa. To je šele četrta kadar koli odkrita upodobitev Nebukadnezarja II. Druge so na prostem, izklesane v skale v Libanonu (Wadi Brisa in Shir es Sanam) in v precej slabem stanju.

Na upodobitvi se da razločiti tudi babilonski stolp, prikazan od spredaj, tako da je vidnih vseh sedem stopnic, in celo skico tlorisa pritličnega nadstropja, ki razkriva razporeditev sob. Da ni o motivu res nikakršnega dvoma, poskrbi še napis, ki jasno označi "veliki babilonski zigurat".

O neverjetni stavbi spregovori tudi sam Nebukadnezar II.: "Zgradil sem ga kot čudo za vse ljudi, njegov vrh sem dvignil k nebu, mu naredil vrata ter ga pokril z zemeljsko smolo in opeko," je zapisano na steli (v prevodu Andrewa Georgea).

Bog je zmešal jezike
Biblija seveda omenja, da so prebivalci Babilona skušali zgraditi stolp, ki bi segal do nebes; zgodba je navdahnila že celo vrsto upodobitev v zgodovini umetnosti; za motiv so si babilonski stolp med drugim izbrali Pieter Brueghel starejši, Gustave Doré in M. C. Escher. Bog je ljudi za njihovo stremljenje po moči kaznoval, da jim je premešal jezike, ker se med seboj niso mogli več sporazumevati, so bili prisiljeni projekt opustiti.