Dobre tri tedne po tem, ko je skrajno desna stranka Bratje Italije (Fratelli d'Italia) zmagala na splošnih volitvah, je Giorgia Meloni v nedeljo prisegla kot nova italijanska premierka. V njeni ministrski ekipi je tudi 60-letni Gennaro Sangiuliano, ki prihaja z državne radiotelevizije Rai, kjer je delal od leta 2003 in je leta 2018 postal odgovorni urednik informativnega programa na kanalu Rai 2.

"Napaka je, če se bojimo zasebnikov in trga"
Novi minister ni nikoli skrival svojih desničarskih političnih simpatij. Tako kot Meloni je bil v mladosti član italijanskega neofašističnega socialnega gibanja (stranka MSI). Sangiuliano je na ministrskem mestu nadomestil Daria Franceschinija iz levosredinske Demokratske stranke, ki je bil italijanski minister za kulturo z najdaljšim stažem, njegov prvi mandat je bil med letoma 2014 in 2018, drugi pa od leta 2019 do minulega konca tedna.

Novi minister je za časnik Il Messaggero napovedal, da je javno financiranje bistvenega pomena za kulturo, vendar morajo javne ustanove spremeniti svojo miselnost, da bodo "aktivnejše in podjetnejše. Napaka je, če se bojimo zasebnikov in trga, se zapiramo kot jež in smo previdni pred kakršnimi koli posegi, pomočjo ali podporo od zunaj."

Ministrova izhodišča za zamisli o njegovi novi vlogi
Na vprašanje Il Messaggera, ali je on pravi človek za to delovno mesto, je v odgovor citiral pesem romantičnega pesnika Giacoma Leopardija (1798–1837), ki velja za najpomembnejšega italijanskega pesnika po Petrarci. "Čas bo pokazal, da bom dal vse od sebe. Imam nekaj smernic in idej, ki so mi najljubše. Citiram vam pesem Italiji Giacoma Leopardija: 'O, moja dežela, vidim zidove, oboke, stebre, kipe in stolpe naših prednikov'," je odgovoril. Dodal je, da si je vzel Leopardija skupaj z Dantejem Alighierijem ter filozofi in političnimi teoretiki obdobja Mussolinijeve vladavine - Benedetto Croce, Giovanni Gentile, Giuseppe Prezzolini in Antonio Gramsci - za izhodišča zamisli o svoji novi vlogi.

Croce je bil liberalni filozof, čigar delo je vplivalo na politične osebnosti na obeh straneh italijanskega levo-desnega političnega razkola v začetku 20. stoletja. Potem ko je sprva stal za Mussolinijem, se je nato spreobrnil v vodilnega protifašista. Gentile je bil tesen Mussolinijev svetovalec, ki se je opisal kot "filozof fašizma" in je bil odgovoren za reformo italijanskega javnega šolstva. Pisatelj in založnik Prezzolini je bil Mussolinijev sodelavec, preden je ta prišel na oblast. Objavil je nekaj zgodnjih spisov, a je pozneje zanikal obtožbe, da je bil njegov propagandist.

Po ministrovem so sodobne papige "svečeniki politično korektnega"
Sangiuliano je dejal, da je na ta svoj seznam vključil tudi ustanovitelja italijanske komunistične partije Gramscija, ki je umrl leta 1926 zaradi usodnega poslabšanja zdravstvenega stanja, potem ko je bil zaprt pod Mussolinijevim režimom. V zaporu je pristal zaradi "udrihanja" po ideologih in nasprotovanja "papigam, ki verjamejo, da posedujejo resnico. Tako kot Gramsci vidim naokoli veliko papig," je dejal in dodal, da so sodobne papige "svečeniki politično korektnega in mainstreama." Proti tem prevladujočim težnjam se bo po lastnih besedah boril "s spodbujanjem vključujoče kulture, ki upošteva pluralnost naše identitete."

Sangiuliano je nadalje dejal, da je treba italijansko kulturo na novo premisliti tudi prek "instrumentov modernosti: kinematografije, televizijskih dram in družbenih medijev." Med skoraj dvema desetletjema, ko je delal na televiziji Rai, je bil dejaven tudi kot dopisnik iz Bosne in Hercegovine, s Kosova ter iz Afganistana. Preden je prevzel vlogo vodje informativnega programa na Rai 2, je bil namestnik odgovornega urednika informativnega programa pri Rai 1.

Avtor več biografij političnih figur
Sicer je Sangiuliano tudi ploden pisatelj, ki je objavil vrsto življenjepisov, vključno s portreti ruskega predsednika Vladimirja Putina, ameriških predsednikov Donalda Trumpa in Ronalda Reagana, ameriške predsedniške kandidatke Hillary Clinton in kitajskega predsednika Ši Džinpinga.

Politični komentatorji v Italiji Sangiuliana večinoma opisujejo kot tehnokrata, imenovanega v koalicijsko vlado Giorgie Meloni. Sangiuliano sicer ni neposredno povezan z nobeno od strank koalicije in se ga navaja kot neodvisnega. V intervjuju za časnik Il Messaggero je bil deležen tudi vprašanja, ali se boji, da bi njegovo ministrovanje bojkotirali večinoma levo usmerjeni strokovnjaki italijanskega kulturnega sektorja. "Močno upam, da ne. Verjamem tudi, da na desnici obstajajo izjemne upoštevanja vredne intelektualne moči. Nikogar ne želimo omejevati, vendar ne bi smeli obstajati otroci manjšega boga," je odvrnil.