Verjetno bi vsak bralec teh vrstic lahko imenoval vsaj eno televizijsko osebnost, ki mu je ostala v spominu; morda voditelja ali voditeljico katere izmed dnevnoinformativnih oddaj, morda bi se spomnil prijetne družbe ob razvedrilnem programu ali pa ob prenosu športnega ali kulturnega dogodka.
V množici teh ustvarjalcev, za katere ima vsak gledalec svoje kritično mnenje, pa so tudi taki, ki so v današnjem času manj znani. Eden takih je bil tudi Drago Kocjančič; mlajši generaciji verjetno bolj neznan, starejši pa se ga boste morda še spomnili.
Nekaj besed o življenju Draga Kocjančiča
Rojen je bil 23. oktobra 1933 v Ljubljani. Že v otroških letih je pokazal zanimanje za fotografijo, ki ga je spremljala skozi vse življenje. Morda nekoliko nenavadna izbira hobija za mladeniča v tistem času je bila zasluga očeta Karla Kocjančiča, ki je bil tajnik Fotokluba Ljubljana, pa tudi novinar, urednik, književnik in ne nazadnje fotograf. Tako je bil tudi Drago, kot najmlajši član, sprejet v ljubljanski fotoklub.
Tri leta po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo Dragu petnajst let, se je družina preselila na Reko, kjer je bil oče vpleten v delo pri generalni direkciji trgovske mornarice. V Fotoklubu Rijeka, ki se je v tistem času formiral iz različnih fotoklubov in so ga sestavljali entuziasti s področja fotografije, sta svoje mesto našla tudi Karlo in Drago. Kljub mladim letom je Drago skupaj z očetom sodeloval na raznih klubskih in mednarodnih fotografskih razstavah, na katerih je dosegel tudi vidne uspehe. Očetovo knjigo Pot v fotografijo, ki je izšla v letu 1948 in velja za prvo slovensko strokovno knjigo o fotografiji, je Drago opremil z ilustracijami.
Po končani gimnaziji na Reki ga je življenjska pot vodila v Zagreb, kjer se je vpisal na filmsko in glasbeno šolo ter jo tudi uspešno zaključil. Pozneje je v Ljubljani diplomiral na višji šoli za organizacijo dela.
Ob mednarodnem dnevu muzejev bodo (to nedeljo) v Dolenjskem muzeju v Novem mestu prikazali tri dokumentarne filme iz serije Kalejdoskop, avtorja Draga Kocjančiča, ki obravnavajo lokalno etnološko dediščino. Več o dogodku si lahko preberete na spletnih straneh muzeja.
»Danes, ko živimo vsi polno življenje, ko nam strokovne, družbene, družinske in druge naloge do zadnjega kotička polnijo delovni vsakdan, niti ne pomislimo, kaj pomeni trenutek, ki smo ga oteli pozabi na filmskem traku ali na skromni razglednici. Prijeten družinski izlet, zanimivo potovanje, prvi zobek in vse, kar spada k odraščanju otrok v družini, starši pri vsakodnevnih opravilih ali pa kar prijazen nasmeh v objektiv, vse to so trenutki, ki jih je v življenju vredno ohraniti za takrat, ko se boste utegnili usesti in se spomniti prehojene poti. Sam imam ničkoliko slik, v albumih, pa tudi kar v škatlah, ničkoliko filmskih trakov, ki bi se od njih ne mogel ločiti za nič na svetu. Saj vam lahko priznam, da so med njimi tudi taki, ob katerih me stisne v grlu? `Tempus fugit!´ – čas beži – je nekdaj pisalo na številčnicah starih, dragocenih ur. Danes je to napisano na vsaki vaši fotografiji, na vsakem filmu, ki ga hranite v vašem arhivu. Zato so za vas še posebno dragoceni! Zavedajte se tega in zato naj bo fotografski aparat ali filmska kamera povsod vaš najzvestejši prijatelj in spremljevalec.«
Drago Kocjančič, Fotografirajmo – snemajmo, 1980.
Poklicna pot na televiziji
Po končani filmski šoli v Zagrebu se je Drago Kocjančič zaposlil na TV Slovenija (takrat TV Ljubljana), kjer je ostal dvajset let. Sprva je opravljal delo snemalca, pozneje je bil tudi fotoreporter, televizijski novinar in urednik. V tem času je bil idejni avtor serije oddaj Kalejdoskop, ki je bila njegov največji samostojni projekt. V sedmih letih, med letoma 1964 in 1971, je pripravil petinosemdeset oddaj Kalejdoskop in še nekaj kolažev oddaj za potrebe različnih festivalov. Vsaka oddaja je bila sestavljena iz najmanj treh, običajno pa petih prispevkov (nekatere pa jih imajo tudi več) v skupni dolžini od petnajst do trideset minut. Pri nekaterih prispevkih so mu pomagali tudi takratni novinarji TV Ljubljana, med njimi tudi Tomaž Terček, sicer pa je Drago Kocjančič večino dela opravil sam – bil je scenarist oddaje, snemalec, montažer in režiser. V oddajah je gledalcem poskušal približati razne zanimivosti iz vsakdanjega življenja, dogodke iz novejše zgodovine, predvsem pa različne običaje, šege in navade iz Slovenije in zamejstva. Nekaj prispevkov iz oddaj Kalejdoskop si lahko ogledate tudi spodaj.
Drago Kocjančič je tudi avtor serije mladinskih oddaj in serije kmetijskih oddaj Ljudje in zemlja, pri katerih so do izraza prišli številni njegovi talenti, saj je bil novinar, snemalec in urednik v eni osebi.
»Kar zadeva samovšečno mnenje, da je človek z iznajdbo fotografije ukanil čas, mu ukradel trenutke in jih naredil večne, imam zdaj o tem svoje izkušnje. Ko sem, tokrat prvič brez tebe [očeta Karla Kocjančiča, op. a.], ob negativih podoživljal skupno preteklost, so me obhajale tudi trpke misli. Na ozkem prostoru negateke sem vaju z mamo videl, kako se starata, videl sem posnetke neštetih skupnih izletov in doživetij, ki so za vedno prešla. Ne, s fotografijo nismo ukanili časa, ampak nam je čas skozi njo nastavil zrcalo in se okrutno poigral z našo minljivostjo!«
Drago Kocjančič, 1998.
Začetek novega obdobja
Konec nekega obdobja v življenju Draga Kocjančiča so pomenila osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Poklicna pot, ki jo je Drago Kocjančič začel s kmetijskimi oddajami, se je nadaljevala v kmetijstvu tudi po njegovem odhodu s Televizije Ljubljana. Postal je prvi predsednik Zveze zemljiških skupnosti Slovenije in nato svetovalec na ministrstvu za kmetijstvo, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve leta 1991. Tudi v pokoju ni počival. Več let je pripravljal izbor fotografij za retrospektivno razstavo očeta Karla Kocjančiča, ki je bila naposled, leta 1999, postavljena na ogled v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Leta 2005 je s svojim širokim znanjem in z bogatimi izkušnjami sodeloval pri nastajanju dokumentarne serije Fotografija na Slovenskem. Umrl je 14. maja 2008.
Rok Omahen
»Zakaj sta fotografija in kinematografija tako močni, da te ne izpustita več, čeprav si jima pomolil samo prst? Zakaj je potrebno, da spremljate njun razvoj in dosežke? Ne samo zato, ker sta postali neizogibna sestavina neštetih človeških dejavnosti; ne samo zato, ker so vizualni mediji postali ožilje in kri sodobne družbe; ker brez njih ne bi mogli izobraževati, ozaveščati, ohranjati narodne samobitnosti, kulturnih in drugih vrednot! Tudi zato, ker spadata med najplemenitejše vrste oddiha in vas učita, kako povsod iščeš lepoto, najdeš vsebino in smisel svojega bitja. Tudi zato, ker spodbujata v vsakem človeku bolj ali manj prikrite, prirojene umetniške ustvarjalne sile. Učita nas kritike lastnega dela in ustvarjanja drugih, ki jo naša družbena ureditev terja od vsakega posameznika in za vsako naše dejanje. Če drži, da nastaja umetniško delo kot posledica ustvarjalnega hotenja posameznika znotraj odrejenega družbenoekonomskega okvira in kot posledica njegovega aktivnega odnosa do družbenega okolja, potem to v polni meri velja za fotografijo in kinematografijo! V svojih najboljši delih sta prikazovali ljudi in čas, v katerem sta nastajali, in takšni bosta ostali tudi v prihodnje!«
Drago Kocjančič, Fotografirajmo – snemajmo, 1980.
Vabljeni tudi k ogledu videoprispevkov. V Kalejdoskopu 72, objavljenem 14. januarja 1970, je bila predstavljena domača obrt – košarstvo. Marica Dernič iz Radovljice je izdelovala različne izdelke iz slame: koše, cekarje, pa tudi senčnike za svetilke. V Kalejdoskopu 50, objavljenem 18. aprila 1968, je bil predstavljen takrat študent etnologije in umetnostne zgodovine Janez Bogataj, ki je imel v svoji sobi postavljen kozolec. Ljubitelji tehnične dediščine ne spreglejte prispevka o jeseniških gasilcih, iz Kalejdoskopa 33, ki je bil objavljen konec leta 1966. Oglejte si tudi odlomek iz kmetijske oddaje Ljudje in zemlja, v peti oddaji leta 1977 je bil objavljen prispevek o mladih zadružnikih iz Vuzenice.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje