Konica, ki so jo 15. septembra 2008 v Ljubljanici na Ljubljanskem barju odkrili potapljači Skupine za podvodno arheologijo s sodelavci Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je po do zdaj znanih podatkih prva tovrstna najdba na svetu. Bila je del lovske opreme paleolitskega lovca, razstavljena pa bo v sklopu stalne razstave Obrazi Ljubljane v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana. Več o času starejše kamene dobe, iz katerega lesena konica izvira, bo na ogled v kavarni muzeja.

Izguba med lovom ali kraj uplenitve živali?
Potapljači so konico našli, ko so pred obnovo brežine ob sinjegoriških ribnikih raziskali dno reke Ljubljanice pri Sinji Gorici na Ljubljanskem barju. Med pregledi dna so tik pod peščeno-muljasto plastjo z organskim drobirjem odkrili lesen predmet. Zaradi značilne oblike konice je takoj pritegnil pozornost. Somernost je prepoznavna tako v narisu, stranskem pogledu kot tudi v presekih. Po dolžini je predmet najdebelejši na sredini, od koder se enakomerno oži proti koncema, v presekih pa ima sploščenoovalen obris. Baza je poškodovana na prehodu v trn, ki je delno ohranjen. Predmet je dolg 16 cm, širok 4,8 cm, debelina na sredini pa je 2,4 cm.
Na podlagi ocene strokovnjakov, da bi bil predmet lahko starejši, je bil opravljen niz naravoslovnih raziskav, ki so v celoti potrdile domneve. Radiometrična raziskava v laboratoriju Beta Analytic iz Miamija je pokazala, da je les starejši od 43.970 let, ponovljena datacija v Oxfordu pa je ponudila rezultat 38.490±330 let. Domnevo, da je konica iz lesa tise, je potrdila dendrološka raziskava vzorca lesa, ki so jo opravili na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Lesena konica se je lahko na mestu najdbe znašla zaradi več razlogov: morda gre za ostanek tabora, za naključno izgubo med lovom ali pa za kraj uplenitve živali.

Za ohranitev najdb pomembni pravi pogoji
Les se v arheoloških kontekstih ohrani le izjemoma. Glavni pogoj za ohranitev lesa so nespremenljivi pogoji v okolju, v katerem se les nahaja: najpomembnejša je odsotnost kisika ter nespremenjeni vlaga in temperatura. Preproste priostrene palice, ki so služile kot sulice, so znane iz najdišč Schoeningen (Nemčija), Clacton-on-Sea (Anglija) in Lehringen (Nemčija). Nobena sulica s teh treh najdišč pa ni bila neposredno datirana, zato se o njihovi starosti le ugiba: Schoeningen (400 tisoč let), Clacton-on-Sea (300-400 tisoč let), Lehringen (130 tisoč let). Tem sulicam se pridružuje še ostanek loka iz Mannheima (Nemčija), ki pa je bistveno mlajši in je neposredno datiran (17 tisoč let).

Predavanje o leseni konici Najdba in njen časovni kontekst bo 23. februar ob 18.00 v konferenčni dvorani Mestnega muzeja Ljubljana, sodelovala pa bosta avtorja razstave mag. Miran Erič, generalni konservator za podvodno kulturno dediščino in najditelj lesene konice, in dr. Boštjan Odar, strokovnjak za paleolitsko orožje.