Še pred današnjim odprtjem razstave v Galeriji Jakopič se je včeraj v Mestnem muzeju zbralo veliko priznanih slovenskih fotografov, pa tudi drugih navdušencev nad fotografijo, ki so želeli prisluhniti odličnemu češkemu fotografu, ki s svojimi deli navdušuje že več kot 44 let. Delček njegove bogate kariere je odstrnila 33-minutna predstavitev, v katerem smo se sprehodili skozi ključne postaje njegovega opusa. Sam Koudelka je sicer še pred projekcijo samokritično dejal, da bi danes, deset let po njenem nastanku, projekcijo v marsičem spremenil, kar zgovorno potrjuje njegovo delovno filozofijo: vedno napredovati. "V bistvu ni veliko, na kar bi bil ponosen. Zame bo težko slediti projekciji, saj bi marsikaj spremenil, predvsem v seriji Kaos," je opravičujoče dejal Koudelka.

Prvi del projekcije z naslovom Invazija (Invasion) zajema njegovo upodobitev sovjetske invazije Prage leta 1968, ki se pomešajo z nekajsekundnimi videoposnetki, sledi mu niz fotografij iz življenja Romov, bogat pregled pa je sklenil sklop fotografij z naslovom Kaos (Chaos), ki ga je posnel med letoma 1986 in 2001. Gre za niz panoramskih posnetkov, ki odsevajo naslovno temo: od razbitih zidov, divjih ograj, zaplat snega do razpok v asfaltu in zapuščenih ulic. Aplavz gledalcev ob koncu je jasno potrdil, da je fotografova kritičnost do omenjene predstavitve vse prej kot upravičena.

Pretresljivi prizori vojakov, požgane Prage, prestrašenih, a bojevitih sodržavljanov leta 1968 so Koudelki dejansko utrle pot v svetovno fotografsko špico. Fotografije invazije so bile sprva objavljene anonimno, pozneje pa so mu prinesle nagrado Roberta Cape. Leta 1970 je zapustil domovino in ostal brez državljanstva, pot pa ga je potem odnesla v Veliko Britanijo, kjer je živel do leta 1979, leta 1987 pa je dobil francosko državljanstvo. Po 20 letih se je po žametni revoluciji leta 1990 vrnil v domovino. Njegove fotografije iz leta 1968 so potem končno objavili tudi v Pragi.

"Ta razstava, ki jo boste videli v Ljubljani, je zdaj drugič razstavljena (op. prvič je bila lani v Marseillu), prišel sem, ker so me povabili. V bistvu pa jo želim naslednjič narediti še bolje. Ves čas si prizadevam napredovati, vsakič narediti bolje," je dejal Koudelka. "Nekoč sem dejal, da skušam živeti vsak dan tako, kot da je moj zadnji."

Kot je pojasnil, fotografira, ko vidi kaj zanimivega. "Včasih se zgodi, da potem ta motiv fotografiram velikokrat, ne da bi vedel, zakaj. Veliko ljudi me je vprašalo, zakaj sem fotografiral Rome. Ne vem. Fascinirajo me določeni kraji in podobe." Ob tem dodaja, da ne zna pojasniti vzvoda, kako in zakaj nastane posamezna fotografija.

"Vsa moja dela govorijo o smrti, o nečem, kar se končuje. Če govorimo o Romih, govorimo o koncu tega romantičnega, svobodnega načina življenja, potovanja naokoli, če govorimo o invaziji, potem govorimo o koncu sanj o socialni pravičnosti in gradnji pravične družbe, in če govorimo o krajini, potem govorimo o koncu te romantične krajine," je razkril svoje videnje. "Gre za ohranjanje nečesa, kar ne bo več obstajalo."

V objektiv ujete posledice človekovega delovanja
Sledi predstavljajo fotografovo potovanje po različnih delih sveta med letoma 1991 in 2012. Fotografije iz tega obdobja pričajo o posledicah človekovega delovanja na naravo in svet, na samih fotografijah pa skorajda ni ljudi. "V bistvu smo prešteli: na fotografijah, ki jih boste videli, sta natančno dva človeka in osem senc," je hudomušno dodala kustosinja razstave Marija Skočir.

"Razstava, ki jo boste videli jutri, prihaja iz Marseilla. Kot veste, imam dve državljanstvi. Ne čutim, da sem Čeh ali Francoz. Če potujete 44 let, potem vsi ti ljudje, ki jih srečaš, pustijo pečat na tebi. Tudi zato je naslov moje prve retrospektivne razstave v Chicagu Nationality doubtful," pravi Koudelka.

Črno-bele panoramske fotografije je Koudelka posnel v 19 državah ob Sredozemskem morju, ob tem pa je obiskal več kot dvesto grških in rimskih arheoloških spomenikov. "Razstava je vpogled v neprimerljivo osebno raziskovalno pot, ki še ni končana - Koudelka se še vedno podaja na arheološke lokacije v Grčijo, Turčijo, Tunizijo, Alžirijo, Sirijo, Jordanijo, Egipt, Libanon in druge sredozemske države, kjer z neizmerno vztrajnostjo in z le malo pomoči dokumentira ruševine iz drugačnega, zgolj njemu lastnega zornega kota," je o razstavi zapisala Skočirjeva.

Koudelka je fotografije posnel s panoramsko kamero, s katero fotografira od leta 1986, zadnja leta pa uporablja tudi digitalno kamero, prilagojeno panoramskemu formatu.

Kot je pojasnil fotograf, je imel kar nekaj težav pri obisku nekaterih držav, kot sta Libija in Sirija, predvsem glede samega vstopa vanje, ki pa jih je, tudi s pomočjo francoskih oblasti uspešno premagal, pri samem fotografiranju pa težav ni imel. "Svoje življenje živim točno tako, kot sem si želel. Ničesar ne bi spremenil," je ob koncu dejal Koudelka, ki danes živi med Prago in Parizom.

Ob razstavi, ki spada v okvir Meseca fotografije 2014 in vsemestnega projekta Emona 2000, so v galeriji v sodelovanju z avtorjem izdali butično publikacijo, ki prinaša 20 temeljnih fotografij serije Sledi 1991–2012.

Plodna kariera
Koudelka se je rodil leta 1938 v Boskovicah na Moravskem na takratnem Češkoslovaškem. Leta 1961 je diplomiral kot inženir in imel isto leto tudi svojo prvo fotografsko razstavo. Kot inženir letalstva se je s fotografijo najprej ukvarjal v prostem času, fotografiral je gledališke predstave in življenje Romov, šest let pozneje pa se je v celoti posvetil fotografiranju. Po odhodu v Veliko Britanijo se je spoprijateljil s slavnim Henrijem Cartier-Bressonom in Robertom Delpirom. Leta 1975 so v newyorški MoMi pripravili pomembno razstavo njegovih del, v poznejših desetletjih pa so sledile razstave po vsem svetu, od amsterdamskega muzeja Stedelijk do pariškega Palais de Tokyo.

Po vrnitvi na Češko leta 1990 se je leto pozneje lotil projekta, posvečenega antičnim grškim in rimskim prizoriščem v Sredozemlju. Leta 1992 je za publikacijo več avtorjev fotografiral osrednji Bejrut. Med njegove najpomembnejše publikacije sodijo Gypsies, Exiles, Chaos, Invasion Prague 68 in Lime. Lani je s samostojno kompozicijo fotografij soustvaril tudi vatikanski paviljon na beneškem bienalu, konec maja pa bo njegovo retrospektivo gostil Art Institute iz Chicaga.