Zasnovan je kot multidisciplinarno delo vseh strok, usmerjeno v znanstveno obdelavo Krasa za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Na konferenci, ki jo organizirajo Unesco, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in izdajatelj revije Kras, družba Mediacarso, se bo zvrstilo več predavanj s področij arhitekture, etnologije in biologije. Ob koncu konference bodo ustanovili tudi organe Projekta Kras 2011, s čimer bodo lahko začeli pridobivati potrebna sredstva ter začeli postopke za ustanovitev Organizacije za suhi kamen Slovenije in za oblikovanje Živega muzeja Krasa.

Rdeča nit je kamen
Kot je ob začetku konference pojasnil eden izmed organizatorjev, sicer predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, Borut Juvanec, želijo s projektom Kras obravnavati celovito, torej ne zgolj z arhitekturnega vidika ali zgolj lokalno na ravni posameznih občin.

Pri tem je priznal, da je kakovost Krasa kot kulturne krajine predvsem kamen oziroma tisto, kar je človek naredil iz kamna. Kot je opozoril, so do zdaj na matičnem Krasu evidentirali in opisali že 45 stavb, ki predstavljajo dediščino tega območja.

Predstavnica Unesca za Slovenijo Marjetka Hafner je omenila, da so v okviru Unesca prijavili in tudi že pridobili pilotski čezmejni projekt za nominacijo Dinarskega krasa. Taki pilotski projekti so namenjeni uravnoteženju seznama svetovne dediščine tudi z vidika geografske zastopanosti, je pojasnila.

Andrej Kranjc pa je v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti poudaril podporo akademije prizadevanjem za uveljavitev Krasa ter za njegovo ohranitev in varovanje.

Direktor Kobilarne Lipica Toni Rumpf je poudaril, da je tudi za kobilarno prav okolje, v katerem so, bistvena prednost in dejavnik prepoznavnosti. Sežanski podžupan David Škabar pa je dodal, da vsi, ki živijo na tem območju, lahko s tovrstnimi konferencami le pridobijo.

Kot je ob robu konference dejal še eden izmed organizatorjev konference in predavatelj na fakulteti za arhitekturo Domen Zupančič, se Slovenci premalo zavedamo lastne dediščine. Brez tega zavedanja pa po njegovem prepričanju tudi ne bomo mogli deliti z drugimi vrednot, ki iz te dediščine izhajajo.