V pogovoru za MMC je literarni urednik in esejist spregovoril o svojih pogledih na dogajanje v ozadju projekta, za katerega številni, ne le Mariborčani in prebivalci partnerskih mest, upajo, da bo kljub nekaterim dogodkom, zaradi katerih je nanj padla senca dvoma, uspešen in mu bo uspelo dokazati, da slovenska kultura lahko oživi mesto in ga obogati.

Kaj bo projekt Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture prinesel Mariboru kot mestu in na kakšen način bo kulturno obogatil Evropo?
Prav pripetost na mesto in hkratna odprtost za evropski duh ni le osrednje napotilo Bruslja, ampak dejansko velik izziv. Na prvi pogled gre namreč za paradoks. Staro distinkcijo med domom in svetom, ali rečeno sodobneje, med lokalnim in globalnim, moramo v praksi preseči. Prav tukaj se skriva priložnost Maribora in podobnih mest, ki ne morejo biti večja, starejša ali pač bolj trendovska od siceršnjih metropol. Potrebno je prebuditi vse kreativne potenciale mesta - od umetnosti, znanosti, mladine, marginalnih skupin do, denimo, športa. Malo mesto je v resnici kompleksen mozaik. Osrčje tega procesa je umetnost kot kreativnost v najbolj zgoščenem smislu. Maribor lahko postane model reanimiranega, transformiranega ali pač ponovno rojenega mesta. To je lahko njegova največja pridobitev z EPK-jem in hkrati adut za vse, ki bodo vanj prihajali od drugod.

Komu so tovrstni projekti pravzaprav namenjeni? Gre za nekaj bolj ozko, "visokokulturno" usmerjenega ali se želite približati najširšemu krogu občinstva?
Želimo nagovoriti vse prebivalce in zelo različne obiskovalce Maribora in partnerskih mest. Seveda pa to ne pomeni, da bodo vsi dogodki in akcije za vse. Za različne segmente občinstva bomo pripravili različno dogajanje, čeprav bomo vseskozi poskušali težiti k interakciji ter hkratni dostopnosti prizorišč in vsebin za vse, tudi ljudi s posebnimi potrebami. Zavzemali se bomo za politiko brezplačnih ali čim cenejših vstopnic. Pomembne bodo tudi transportne povezave, še posebno vlak, in možnost poceni bivanja v alternativnih kampih in hostlih.

EPK je velika priložnost v času krize, kultura lahko prvič po dvajsetih letih zopet odločilno nagovori Slovenijo. Seveda drugače kot ob koncu komunizma. EPK lahko postavi nove standarde pluralnosti in kreativnosti kot dejanskega motorja družbe. Pred krizo bi takšne trditve izpadle neresno, zdaj se zdijo nezadostne ocene iz tedanjega časa.

Nekateri, ki dogajanje v vrhu projekta opazujejo od daleč, so zaradi kadrovskih menjav (odstop Tomaža Pandurja, pa Helene Hvalec ...), nekaterih negativnih dogodkov (jeza Dragana Živadinova, zapleti s prizorišči ...), skeptični glede kakovosti projekta. Kako bi odpravili njihove dvome?
Zavod se je po določenih spremembah in predvsem prihodu generalne direktorice Suzane Žilič Fišer notranje stabiliziral. Prav tako imamo urejena razmerja pri financiranju programa in delovanja z ministrstvom za kulturo, mestno občino Maribor in partnerskimi občinami. Dobili smo tudi zeleno luč za nagrado Meline Mercurie, ki jo podeljuje na podlagi uspešnega zagovora EU-ju.

Predvsem pa je bistveno, da imamo pripravljen ambiciozen program, ki sega od mikrozgodb do umetniških zvezd in ki v marsičem nadgrajuje dosedanje koncepte EPK-ja. Nenazadnje, kot so opazili tudi v Bruslju, nas ob vseh težavah zaznamuje entuziazem. Propad EPK-ja bi bil na nek način simptom propada določenih vrednot na Slovenskem, v to pa kljub vsemu pesimizmu zadnjega časa ne verjamem.

Kdaj boste natančneje predstavili program, ki bo Maribor in partnerska mesta zaznamoval naslednje leto?
Glavnino programa bomo predstavili že konec junija, celoto pa septembra, kar bo hitreje od mnogih, ki so ob znanih zapletih z našim EPK-jem imeli precej več časa za pripravo. Že zdaj imamo potrjenih 90 projektov, v kratkem jih bo blizu 250. Zame so vse zgodbe zelo pomembne, pa najsi gre za Iva Pogorelića, Dunajsko državno opero, Ulaya, razstavo o socrealizmu, Rebecco Horn, Borisa Groysa, Charlesa Simica, Garija Kasparova, Jana Fabra, Tomaža Pandurja, Draga Jančarja, Slavoja Žižka, Dušana Jovanovića, Jana Cvitkoviča, Iztoka Kovača ...

Ali pa, denimo, za hišo znanosti, semensko banko, alternativno veleblagovnico, mednarodni regionalno in izrazito avtorsko označen knjižni sejem, socialna podjetja, sodelovanje mladih glasbenikov z vsega sveta, kreativne industrije, novo francosko slikarstvo, intelektualno refleksijo in vse drugo, kar prinaša multimedijska platforma Življenje na dotik, edinstveno razstavo kositrnih vojakov, radijski muzej, ulični strip, simpozije o judovstvu, kulturi v medijih, eliminaciji in emancipaciji skozi zgodovino, medicini in pravu, nogometno tekmo med obema prestolnicama, Mariborom in Guimaraesom, katerih skupna točka je Zlatko Zahovič ... Posebej pomembne bodo tako imenovane Kulturne ambasade, kjer se bodo z različnimi vsebinami predstavljale kulture držav članic EU-ja, pa tudi drugih, ki z zanimanjem pristopajo k temu projektu.

Kaj se dogaja s prizorišči dogodkov?
Mnoga prizorišča so seveda znana, kljub temu pa se tukaj utegne pojaviti zelo nevarna prepreka za uspešno izvedbo EPK-ja. Sam ne verjamem, da bo UGM/MAKS zgrajen oziroma usposobljen pravočasno. Po najbolj optimističnih scenarijih bi lahko realno zaživel septembra, kar pa bi bil skorajda čudež. Spomnimo se samo ljubljanske opere. EPK in njegov umetniško prestižni sklop Terminal 12 se nahajata v hudi nevarnosti, da se lahko zlomi ambiciozni program uprizoritvenih in vizualnih umetnosti, saj SNG ne more absorbirati vsega zaradi redne sezone in svojih obveznosti, sedanja stavba UGM-ja pa utegne biti celo prodana.

Zavod se ni dolžan ukvarjati z infrastrukturo, zanjo odgovarja mesto in posredno tudi država. Ker vseskozi delujemo aktivno, smo podali po našem mnenju ne le predlog za rezervno rešitev realnih težav, ampak tudi opcijo za emblematično zgodbo EPK-ja kot revitalizacije mesta, ki se lahko poveže tudi z načrti univerze, ključnega momenta prihodnosti. Tukaj mislim na TVT Boris Kidrič. Težav z lokacijami je sicer še nekaj, a so realno lažje obvladljive.

Na kakšen način pri sestavljanju programa sodeluje Akademija EPK, katere člani so številni ugledni predstavniki in "svetovni ambasadorji" slovenske kulture?
Članici in člane akademije zelo spoštujem in večinoma tudi osebno dovolj dobro poznam, da začutim njihove dejanske reakcije onkraj uglajenosti. Ko sem jim predstavil obstoječi programski načrt, sem začutil njihovo iskreno navdušenje in pripravljenost za aktivno soudeležbo. To mi daje pomembno oporo za dokončanje zastavljenega.

Kakšne rezultate je že obrodilo sodelovanje z drugo prestolnico kulture leta 2012, portugalskim Guimarãesom?
S Portugalci smo vseskozi v odličnih stikih. Posebno pozornost bomo namenili sodelovanju mladih. Portugalska Braga je letos, Maribor pa drugo leto evropska prestolnica mladih, Maribor bo gostil tudi univerzijado. Seveda bomo odprli še več kanalov, od literarnega do že prej omenjenega športnega.

Mariborski župan je namesto Tomaža Pandurja in Simona Karduma v programski svet zavoda Maribor 2012 - EPK imenoval direktorja TV Slovenija Janeza Lombergarja in urednika Luko Novaka. Ste zadovoljni s tem izborom?
Tomaževega odstopa mi je zelo žal. Čas bo pokazal, da je dal EPK-ju izjemen pečat, po dolgem zastoju ne le v pripravah, ampak tudi konceptualizaciji, je vnesel v projekt evropsko ambicijo. Brez nje gotovo ne bi bili, kjer smo. Sam sem zasnoval programsko vizijo prav v sodelovanju z njim in sedanjimi vodji programskih sklopov. Nova člana dobro poznam po njunem delu in ju zelo spoštujem. Za avtonomijo projekta je nujna kredibilnost članov programskega sveta. Sedanja sestava jo brez dvoma zagotavlja.

Bodo finančna sredstva, ki so na voljo, zadostovala za uresničitev ciljev, ki ste si jih zadali?
Nujno bomo potrebovali podporo gospodarstva pri promociji projekta. Kar se tiče programa lahko trenutno govorimo o okrog 24,3 milijonov evrov zagotovljenih sredstev iz lokalnih, državnih in evropskih virov za leti 2011 in 2012. To je relativno skromna številka če upoštevamo, da operira portugalski Guimaraes s podobno vsoto za program enega samega mesta, mi pa smo zavezani pripraviti program za nosilno mesto in pet njegovih partnerjev.

Kljub temu verjamem v ambiciozen program, a pod pogojem, da pridobimo vsaj še 1,7 milijona za njegovo izvedbo, saj gre že tako za "finomehanično" operacijo pri sestavljanju mozaika. Doslej je država kljub načelni drugačni zavezi podpirala projekt le skozi ministrstvo za kulturo. Prav EPK je priložnost, da se uveljavi kultura kot vladna kategorija. Če mi spreminjamo paradigmo, jo mora do neke mere tudi politika. Z našimi projekti segamo na področja skoraj vseh resorjev. Do zdaj nismo dobili niti evra, čas odteka in od mene vsi pričakujejo program. Vsak naj prevzame svoj del odgovornosti.

Kaj so najtežje naloge, s katerimi se kot programski direktor srečujete? In kaj je tisto, zaradi česar vztrajate naprej kljub oviram in težavam?
Kot je verjetno že razvidno, se vseskozi srečujem z drsečimi okoliščinami, nejasnim okvirom svojega dela, počasi se sestavljajo finance, lokacije in še kaj. Tega se moram vseskozi zavedati in biti aktiven, čeprav je to izčrpavajoči del naloge. Do neke mere sem to vzel v zakup ob prihodu. Osebno se mi zdi ključno, da sem ohranil drugi, kreativni pol. S sodelavci vseskozi snujemo projekte in izmenjujemo ideje, zapleteni smo v nekakšno utopijo, ki lahko očitno uspeva le v bolj ali manj kaotičnih okoliščinah.