Natančneje, zanimala nas je doba srednjega veka, in sicer v deželi, ki je med drugim poznana predvsem po strogi in kruti inkviziciji, Španiji. Prav na primeru časa, ki si ga večina bolj kot ne povsem krivično predstavlja kot temačnega in zaprtega za drugačne kulture, ter na primeru dežele, ki je stoletja živela pod arabsko nadvlado, se lahko morda pokaže, da ima to obdobje več plati.

Mavri vdrejo na Iberski polotok
Mavri so Španijo zavzeli v zgodnjem srednjem veku, natančneje leta 711, ko so prekoračili Gibraltar in "razbili" državo Zahodnih Gotov ter zavzeli Španijo do Pirenejev. Leta 721 so poskušali svojo srečo tudi na drugi strani Pirenejev in vdrli na ozemlje, ki danes sodi pod Francijo. Leta 732 je pri znameniti bitki pri Poitiersu španske Arabce premagal Karel Martel in zaustavil njihov prodor v Francijo. Karel Martel je tako postal znan kot rešitelja Zahoda, prebivalci Iberskega polotoka pa so na konec arabske nadvlade čakali do zadnjega dejanja Reconquiste, leta 1492, ki je tudi ena od mogočih letnic za končanje srednjega veka v Španiji.

Arabci si sposojajo od kristjanov in obratno
Na Iberskem polotoku sta se tako srečali dve veri, islam in krščanstvo, od katerega pa so se 'odtrgale' še številne za špansko zgodovino značilne heretične skupine. Vendar pa verska nestrpnost (treba je poudariti, da so arabski osvajalci dopuščali kristjanom svobodo veroizpovedi) ni odsevala netolerance na področju umetniškega ustvarjanja. Tako kot so Arabci izdelavo svojih mozaikov v 9. in 10. stoletju pogosto zaupali krščanskim mojstrom, so se tudi slednji navduševali nad arabskim smislom za okras. Celo v času vrhunca križarskih vojn, s katerimi je spopad med islamom in krščanstvom v Španiji leta 1061 razglasil papež Aleksander II., so za monumentalne mozaike navdih še vedno črpali pri svojih verskih nasprotnikih.

Zgledovanje po arabskem smilsu za dekoracijo
Krščanski mojstri, ki so za seboj pustili t. i. mozarabsko umetnost, so občudovali zlasti arabske tapiserije in zlatarske izdelke. Umetnost se torej ni zmenila za versko ločevanje, kar je izhajalo iz tega, da ortodoksna islamska umetnost kot izrazito dekorativna umetnost ni vsebovala nobenih religioznih prizorov, ki bi bili za kristjane nesprejemljivi. Celo nasprotno, v arabskih izdelkih so prepoznali izjemen smisel za izredno formo dekoracije, ki so jo vključevali tudi v svoje liturgične knjige.

Kristjani v arabskih nošah
V podobah, s katerimi so okraševali veličastne srednjeveške rokopise, najdemo, na primer, figure Jezusa Kristusa, ki sedi s prekrižanimi nogami, torej v drži, ki je bila razširjena na Vzhodu, ali pa nosi turbane. Navdušenje nad 'sovražno' kulturo se je razširilo tudi na severu polotoka, ki je bil vezan, zlasti po Zaslugi Karla Velikega in njegove ustanovitve Španske marke, bolj na preostalo Evropo. Sančo I. Aragonski se je na primer redno podpisoval v arabski pisavi, njegov sodobnik Alfonzo VI. Kastilski pa se je obdajal z družbo arabskih glasbenikov, pesnikov in modrecev in se oblačil v mavrska oblačila.

Naraščanje antisemitizma
Kot vedno, je treba omeniti še drugo stran. Medtem ko so Judje med mavrskimi vodji našli naklonjenost in so bili cenjeni trgovci, pa so naleteli na povsem drugačen odnos pri vračajočih se vitezih križarskih pohodov, ki so svoje sovraštvo pogosto znesli prav nad judovskim prebivalstvom. Krivce za kugo, ki je v Španiji izbruhnila leta 1391, so tako nekateri iskali prav v njih, kar je pripeljalo do vala antisemitzma ter požiganja judovskih vasi in getov.

Ponovno osvajanje Španije je trajalo skoraj 800 let in zgodbe teh vojn je mogoče zaslediti tudi v srednjeveških delih, kot sta El Cantar del Mio Cid ali pa francoski Ep o Rolandu.

Rojstvo inkvizicije
Ob španski inkviziciji se pogosto spomnimo na srednji vek, a je pravzaprav šele leto 1478 tisto, v katerem sta jo Ferdinad II. Aragonski in Izabela I. Kastilska ustanovila za vzdrževanje ortodoksne katoliške vere v kraljestvu (inkvizicija je bila neposredno podrejena španskemu monarhu). Torej gre za čas, ko se je srednji vek počasi poslavljal in se je v Italiji že nekaj časa prebujala renesansa in humanizem novega veka. A tukaj bi lahko načeli novo poglavje v proučevanju medkulturnega sožitja v evropski zgodovini.

Maja Kač