Slika, ki je večji del 20. stoletja veljala za malovredno kopijo Veronesejevega slikarstva, je bila identificirana kot izvirno delo Paola Veroneseja. Foto: The National Gallery
Slika, ki je večji del 20. stoletja veljala za malovredno kopijo Veronesejevega slikarstva, je bila identificirana kot izvirno delo Paola Veroneseja. Foto: The National Gallery
Paolo Veronese: Svatba v Kani
Svatba v Kani, danes last Louvra, velja za morda celo najznamenitejše Veronesejevo delo.
Paolo Veronese: Pojedina v Levijevi hiši
Zaradi upodobitve domnevno 'lažne' krščanske ikonografije je slika Pojedina na Levijevi poroki Veroneseju na glavo nakopala inkvizicijo.

Gre za delo, ki ga je beneški mojster 16. stoletja poimenoval Posilstvo Evrope in ki je odličen primer manieristične likovne umetnosti. Leta 1913 so sodelavci Narodne galerije platno razglasili za delo neznanega predstavnika tako imenovane Veronesejeve šole in ga iz z bolj vrednimi platni že tako ali tako prenatrpane osrednje britanske galerije umaknili v klet. Pred nekaj leti je delo vzbudilo pozornost Nicholasa Pennyja, tedanjega glavnega kuratorja Narodne galerije za renesančno slikarstvo in novega direktorja iste ustanove. Ne le podobnost z drugimi Veronesejevimi deli, ampak tudi zgodovina slike sta mu govorili, da je slika vredna podrobnejšega pregleda.

Značilne pomanjkljivosti Veronesejevega slikarstva
Slika, ki prikazuje antično mitološko bitje Evropo, ki jo je, preobražen v bika, zapeljal Zeus, je bila namreč v lasti cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti Rudolfa II. (1552-1612) in švedske kraljice Christine (1626-1689), vladarjev, ki sta oba slovela kot lastnika odlične zbirke beneškega slikarstva. Ko so sliko temeljito očistili, je postalo Pennyju jasno, da njegova odločitev ni bila napačna.

Kot pojasnjuje v svoji novi knjigi The Sixteenth-Century Italian Paintings, Volume 2: Venice 1540-1600 (Italijansko slikarstvo 16. stoletja, drugi zvezek: Benetke 1540-1600), se je po čiščenju izkazalo, da "sta tehnika slikanja in uporaba palete značilno Veronesejeva," prav tako pa je na Veronesejeve poteze opozarjala rahla nerodnost v kompoziciji. Ta pride najbolj do izraza pri motivu dveh krav, katerih postavitev vsak izkušeni umetnostni zgodovinar označi kot nekoliko ponesrečeno. A takšni 'zdrsi' so značilni tudi za druga Veronesejeva dela.

Drugi primerek je v Doževi palači
Posilstvo Evrope, ki je v lasti britanske Nacionalne galerije, pa ni edina Veronesejeva upodobitev motiva, ki ga je beneški mojster vzel iz Ovidovih metamorfoz. Veliko bolj znana je njegova slikarija v Doževi palači. Platno velikosti 59,4 krat 69,9 centimetrov je bilo v 18. in 19. stoletju zelo cenjeno, šele pozneje so se pojavili dvomi o njegovi avtentičnosti. Po zaslugi Nicholasa Pennyja torej slika ta čas doživlja svojo drugo renesanso.

Odličen manierist, ki je komaj ušel inkviziciji
Paolo Veronese (1528-1588) sicer velja za enega ključnih beneških slikarjev 16. stoletja, s katerim sta se bolj ali manj lahko kosala le Titian in Tintoretto. Vsi trije slikarji so občasno označeni tudi kot 'triumvirat' slikarstva pozne beneške renesanse. Veronesejevo slikarstvo odlikuje izjemen kolorit in mojstrstvo v iluzionističnem slikarstvu. Veronese - ime je dobil po svojem rojstnem kraju Veroni - je slovel tudi kot izjemen pripovednik. Sloviti so njegovi narativni cikli, uresničeni v dramatičnem in barvitem manierističnem slogu, za Veroneseja pa je značilna tudi postavitev prizorov v izjemno natančno izrisane arhitekturne 'kulise'.

Izmed Veronesejevih del naj omenimo le poslikave v Doževi palači in knjižnici Marciana v Benetkah, znamenito sliko Poroka v Kani, ki je danes na ogled v Louvru, ter Pojedino v Levijevi hiši, zaradi katere je Veroneseja inkvizicija celo obtožila herezije. Sliko, ki visi v beneški galeriji Gallerie d'Accademia, je namreč Veronese najprej poimenoval Zadnja večerja. Vendar pa drugače, kot je to zapisano v Bibliji, na Veronesejevi sliki Jezus obeduje s svetim Matejem, kar so cerkvene oblasti prepoznale kot znamenje brezvernosti ali napačne vere.