Ignacij Borštnik se je rodil 1. julija 1858 v Cerkljah, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Odprtje njegove rojstne hiše, ki je sicer v fazi prenove, sovpada s 50-letnico festivala Borštnikovo srečanje, 25-letnico dnevov evropske kulturne dediščine in praznikom Občine Cerklje na Gorenjskem. Občina se je namreč že ob svoji ustanovitvi poklonila znamenitemu rojaku in za občinski praznik izbrala datum Borštnikove smrti, se pravi 23. september.

Ob 80. obletnici njegove smrti so v spominskem parku odkrili njegov doprsni kip, osem let pozneje pa so odprli še dvorano, poimenovano Kulturni hram Ignacija Borštnika, ki stoji v bližini njegove rojstne hiše. Ta je bila na začetku 19. stoletja dom prvega cerkljanskega učitelja in župana v času Ilirskih provinc Janeza Krstnika Borštnika.

Podoknica za Borštnika
Današnja prireditev, ki so jo naslovili Podoknica velikemu Cerkljanu, je eden izmed prvih javnih dogodkov v tej hiši, saj Borštnikovi sorodniki namreč želijo, da ponovno zaživi, je povedala Daniela Močnik iz Kulturnega kluba Liberius Cerklje.

Borštnikova družina na čelu z igralčevim pranečakom Tomažem Novakom se je lotila obnove hiše, ki jo je občina v preteklosti že želela odkupiti in jo urediti kot muzej. Hiša je ostala v lasti družine, ki pa zdaj prav tako načrtuje morebitno ureditev gledališkega muzeja. Začasno bodo v hiši razstavljeni panoji, na katerih je predstavljeno Borštnikovo življenje, za obiskovalce bo svoja vrata odprla to soboto in nedeljo. V povezavi s cerkljanskim turistično-informacijskim centrom naj bi bila v sklopu vodenj po občini na razpolago tudi turistom oziroma obiskovalcem.

V tujino in nazaj
Ustanovitelj slovenskega sodobnega gledališča, prvi slovenski poklicni igralec, režiser, dramatik in pedagog je v življenju ustvaril več kot 400 vlog in režij. Sprva se je leta 1882 v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu, to pa ga je poslalo na Dunaj v dramsko šolo. Štiri leta pozneje se je vrnil v Ljubljano, vodil dramsko šolo in prirejal številne predstave. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let. Pred smrtjo leta 1919 se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov.