Velika moža filmskega in literarnega sveta sta si bila prijatelja, tekmeca in včasih antagonista. Welles je nekoč njun odnos opisal kot "zelo čuden". Zdaj so predstavili novo odkrit Wellsov rokopis scenarija, ki razkriva njegov zaničevalen odnos do mačističnega turizma v Španiji ob začetku množičnih potovanj v to državo v 60. letih 20. stoletja.
Scenarij Crazy Weather je Welles napisal skupaj z Ojo Kodar, v Zagrebu z imenom Olga Palinkaš rojeno igralko, scenaristko in režiserko ter Wellsovo umetniško sodelavko in partnerico zadnjih 24 let njegovega življenja, s katero sta se spoznala leta 1961, ko je Welles v Zagrebu snemal film Proces, in se kmalu začela sestajati.
Ljubezen do Španije, a razkačenost ob površnem turističnem navdušenju
Njun scenarij je odkril avstralski akademik in avtor knjige At the End of the Street in the Shadow: Orson Welles and the City Matthew Asprey Gear. Kot pravi, jasno razkriva filmarjevo ljubezen do Španije, pa tudi skepso do "mačističnega entuziazma njegovega občasnega prijatelja Hemingwaya".
Welles je v Španiji živel v 60. letih in se tja redno vračal v zadnjih 20 letih svojega življenja, a ga je močno razjezilo stanje, ki ga je prepoznal kot turistično dediščino Hemingwayevih del. Kulturi španskih bikoborb je Hemingway posvetil romana Sonce vzhaja in zahaja ter Smrt popoldne.
"Španija je bila ena njegovih strasti," je povedal Gear. "Do konca leta 1973 je bil močno ogorčen zaradi površinske prisvojitve španske kulture, ki se je razmahnila med ameriškimi turisti, navdihnjenimi s Hemingwayem. Njegovo življenje in knjige so navdihnile ogromno turistov, ki so odšli v Španijo na bikoborbe. Wellesu se je to zdelo zelo površno in je preziral ta mačizem. Zelo jasno je, da je imel to v mislih, ko je soustvarjal scenarij Crazy Weather," je povedal Gear.
Razkazovanje moškosti brez spoštovanja španske kulture
Glavni junak Wellsove filmske zgodbe je Jim Foster, ki s svojo špansko ženo Amparo potuje na bikoborbe. Na poti srečata skupino mladih, ki se norčujejo iz njegove mizoginije, se spogledujejo z Amparo in preluknjajo gume na njunem avtomobilu. Čeprav Foster že nekaj let živi v Španiji, jezik govori zelo slabo in je nenehno tarča posmehovanj zaradi njegovih klišejskih pogledov na Španijo. Welles in Kodarjeva sta v takšnem okviru zgradila dvoumen ljubezenski trikotnik, celotna zgodba pa je nasičena z avtorskim komentarjem na površno ameriško prisvojitev španske kulture. Kot razloži Gear, gre za kritiko tiste vrste ameriške amaterskega razumevanja bikoborstva, ki ga fascinira razkazovanje moškosti, a brez kakršnega koli spoštovanja ali razumevanja Španije in španske kulture.
Sam Welles se je odvrnil od bikoborb in povedal, da je "videl dovolj teh živali umreti".
Ambivalentno "prijateljstvo" do prvega trenutka
Čeprav je Welles svoj odnos s Hemingwayem označil za nenavadnega, je izjavil tudi, da sta prijatelja. Njun ambivalenten odnos se je začel že takrat, ko sta se spoznala, leta 1937 v projekcijski sobi med ogledom filma The Spanish Earth, dokumentarca o boju španske republikanske vlade proti uporu ultradesničarskih sil. Hemingway je za film napisal del besedila, Welles je prevzel vlogo pripovedovalca, ki pa ga je pozneje zamenjal kar Hemingway. Med ogledom si je Welles privoščil več kritičnih opazk o besedilu, saj se ni zavedal, da je v sobi za njim tudi Hemingway.
Kot se je spominjal pozneje, je iz teme nato slišal pisateljevo godrnjanje o tem, kdo ga uči pisati: "En preklet peder, ki vodi umetniški teater, me bo učil, kako pisati zgodbo." To je Wellsa spodbudilo, da nadaljuje v tistem slogu: "O, gospod Hemingway, torej misliš, ker si tako velik in močan in imaš dlake na prsih, da me lahko ustrahuješ." Na platnu španska državljanska vojna, pred njim Hemingway in Welles, ki pozabita na vse okoli njiju, se vehementno obkladata z besednimi otročarijami, mahata z rokami in merita moči. Nato so se prižgale luči, dva velika moža sta se spogledala, bruhnila v smeh in "postala velika prijatelja", se je pozneje spominjal Welles.
Glede tega pa je Gear skeptičen. Bolj kot prijateljstvo njun odnos opisuje kot rivalstvo in nezaupanje. Poleg tega je iz različnih raziskanih virov sklenil, da je bil Welles v opisovanju njunega odnosa bolj dobrohoten. Hemingway ga naj sploh ne bi maral in je bil v povezavi z njim nekoliko oprezen.