Ameriški pisatelj Ernest Hemingway, ki je s svojim skoraj novinarskim slogom opisoval prelomne dogodke 20. stoletja, je storil samomor na današnji dan pred petdesetimi leti.

Avtor o pomembnih zgodovinskih dogodkih, kot so I. in II. svetovna vojna, španska državljanska vojna, velika ameriška gospodarska depresija in drugi, na ozadju katerih se dogajajo usode njegovih literarnih likov, ni pisal iz svojega naslanjača, ampak jih je tudi v resnici doživel. Za svoj opus je leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

Pustolovec že od malih nog
Ernest Miller Hemingway se je rodil 21. julija 1899 v Oak Parku, predmestju Chicaga, v ameriški zvezni državi Illinois. Njegov oče Clarence Edmonds je bil podeželski zdravnik, mama Grace Hall Hemingway pa nekdanja operna pevka. Ernest se s svojo materjo ni nikoli razumel. Imel jo je za oblastno žensko, ki je v strogem protestantskem duhu vzgajala tudi družino. Zameril ji je tudi to, da ga je v otroških letih vzgajala kot punčko. Hemingwayeva mati si je namreč nadvse želela roditi dvojčka, in ko se njena želja ni uresničila, je malega Ernesta in njegovo 18 mesecev starejšo sestro Marcelline oblačila in vzgajala, kot da bi bila dvojčka. Poleg Marcelline je imel Ernest še tri sestre in brata.

Čeprav je mati upala, da bo sin razvil zanimanje za glasbo, je mladi Ernest veliko raje sledil očetovim stopinjam in se skupaj z njim udeleževal lova, ribolova in kampiranja v gozdovih severnega Michigana. Ti pohodi so mu že zelo zgodaj vzbudili strast do pustolovščin in življenja, tesno povezanega z naravo. Med šolanjem se je Hemingway izkazal za dobrega učenca in športnika, vendar se ni odločil za nadaljevanje študija na kolidžu, ampak je pri osemnajstih začel pisati za časopis The Kansas City Star. Urednikova navodila o tem, kakšno mora biti novinarsko pisanje - »Stavki morajo biti kratki. Prav tako začetni odstavki. Jezik mora biti živ, pri tem pa naj gladko teče. Bodi pozitiven, ne negativen.« -, je Hemingway prenesel tudi v svojo literaturo.

Ranjen na italijanski fronti
Po dobrih šestih mesecih reporterskega dela se je Ernest Hemingway odločil priključiti ameriškim četam, ki so se v I. svetovni vojni bojevale v Evropi, vendar so ga zaradi močne kratkovidnosti zavrnili. Kljub temu ni odnehal, ampak se je v središču vojnega dogajanja znašel kot prostovoljec Rdečega križa. Kot voznik reševalnega vozila je z italijanske fronte odvažal ranjence in vojake oskrboval z zalogami živil. Na eni takšnih voženj so ga 8. julija 1918 ranili drobci avstrijske topovske granate. Kljub hudim poškodbam je poskrbel tudi za ranjenega italijanskega vojaka in ga odvlekel na varno ter zato prejel odlikovanje italijanske vlade.

Prva ljubezen navdih za roman Zbogom, orožje
Hemingway je pred odhodom v domovino kar nekaj časa preživel v milanski bolnišnici, kjer je počasi okreval in spoznal svojo prvo ljubezen, medicinsko sestro Agnes von Kurowsky, ki je prav tako prihajala iz ZDA. Ko je bil Ernest poslan domov, naj bi mu kmalu zatem sledila tudi šest let starejša Agnes, vendar pa se je ta zaljubila v italijanskega oficirja in zaroko razdrla. Prekinitev razmerja je Ernesta zelo prizadela in hkrati navdihnila njegov roman Zbogom, orožje (A Farewell to Arms).

Pripadnik 'izgubljene generacije'
V Ameriki je Hemingway zaživel v Torontu, kjer je delal kot svobodni novinar in dopisnik iz tujine za različne časopise. Septembra leta 1921 se je prvič poročil, in sicer z Elizabeth Hadley Richardson. Decembra istega leta sta zapustila Ameriko in se nastanila v Parizu. Tu se je Hemingway kmalu seznanil s krogom ameriških umetnikov, ki so prebivali v Parizu in se imenovali »izgubljena generacija« (F. Scott Fitzgerald, Ezra Pound, Gertrude Stein, Waldo Peirce in John Dos Passos), poleg tega je za ameriške časopise poročal o grško-turški vojni. V Parizu je pod mentorstvom Gertrude Stein in Ezre Pounda izšlo njegovo prvo delo Tri zgodbe in deset pesmi (Three Stories and Ten Poems, 1923), dve leti pozneje pa je z zbirko kratkih zgodb V našem času (In Our Time) debitiral tudi v ZDA. Leta 1926 je sledil njegov prvi večji, deloma avtobiografski roman Sonce tudi vzhaja (The Sun Also Rises), v katerem je v središče postavil življenje pariške "izgubljene generacije", ki se, da bi ušla obupu in propadlim iluzijam, ki jih je uničilo nasilje I. svetovne vojne, zateka v alkohol, nasilje in seks. Glavni protagonist Jake Barnes, vojni invalid, se z nekaj prijatelji odpravi na 'romanje' v Pamplono, kjer so vsako leto tradicionalne bikoborbe, pri tem pa ga na potovanju čez Francijo in Španijo spremlja 'oko ameriškega novinarja'.

Očetov samomor in pisateljski preboj
Leto 1927 je bilo za Hemingwaya zelo burno. Končal se je njegov prvi zakon in pisatelj je kmalu zatem 'skočil' v novega, tokrat z modno novinarko in gorečo katoličanko Pauline Pfeiffer, zaradi katere se je tudi sam spreobrnil v katoličana. Z novo ženo je zaživel v Key Westu na Floridi, vendar je njuno idilo kmalu prekinila vest o samomoru očeta, ki se je zaradi vse hujše sladkorne bolezni in zadolženosti ustrelil s pištolo. Dogodek je pisatelja zelo prizadel. Kljub temu mu je leta 1929 uspelo izdati roman Zbogom, orožje, ki je, tako med bralci kot kritiki, doživel velik uspeh in mu omogočil finančno neodvisnost. Tudi tu se Hemingway ni mogel izogniti resničnim življenjskim izkušnjam, saj je v ljubezenskem paru ameriškega vojaka Frederica Henryja in britanske medicinske sestre Catherine Barkley upodobil svojo ljubezensko zvezo z Agnes von Kurowsky, medtem ko ga je za težaven porod glavne junakinje navdihnila ženina izkušnja, ki je njunega sina rodila s carskim rezom.

Ponovno na bojišču – tokrat v Španiji
Do leta 1940, ko se je končal njegov drugi zakon, je Hemingway napisal večino svojih del: roman Imeti in ne imeti (To Have and Have Not, 1937), več zbirk kratkih zgodb, dramo in dve neliterarni deli Smrt popoldne (Death in the Afternoon, 1932), v katerem je popisal zgodovino in tradicijo španskih bikoborb, in knjigo Zeleni afriški griči (Green Hills of Africa, 1935), kjer je obujal spomine na lovski safari v Tanzaniji.

Leta 1937 je odpotoval v Španijo, da bi poročal o španski državljanski vojni, v kateri se je postavil na stran republikancev in se, po pričevanju nekaterih, udeležil tudi nekaj bojev. Vojna pa ni razdelila le Špancev, ampak tudi Hemingwayev zakon, saj se je njegova žena, kot zaprisežena katoličanka, postavila na stran fašističnega diktatorja Franca. Že tako ne preveč trden zakon, ki so ga kalili Hemingwayevo vse večje pijančevanje in skoki čez plot, se je razdrl, vendar pisatelj druge žene ni dolgo preboleval, saj se je že nekaj tednov po ločitvi poročil z novinarko Martho Gellhorn, ki ga je med drugim spremljala v Španiji. Leta 1940 je izšel tudi eden izmed njegovih najboljših romanov Komu zvoni (For Whom the Bell Tolls), v katerem je popisal dogajanje na španski fronti in v ospredje postavil mladega Američana Roberta Jordana, ki se kot strokovnjak za razstrelivo pridruži španskim republikanskim gverilcem v boju proti fašističnemu režimu.

Še zadnjič na bojišču v 2. svetovni vojni
Po vrnitvi iz Španije se je Hemingway naselil na Kubi in leta 1941, ko je v 2. svetovno vojno uradno vstopila tudi Amerika, s svojo posadko in ladjo Pilar sodeloval v pomorski bitki ob kubanski obali, v kateri so skušali preprečiti izkrcanje nemških vojakov na obali. Pozneje se je znova odpravil v Evropo, kjer je kot vojni dopisnik poročal iz Francije, po govoricah nekaterih pa celo ustanovil svojo odporniško skupino, s katero je sodeloval pri osvoboditvi Pariza, o čemer pa mnogi dvomijo. Z njim je odpotovala tudi njegova žena Martha Gellhorn, prav tako vojna dopisnica in poklicna »tekmica«, s katero sta si prišla mnogokrat navzkriž zaradi njunega dela, še posebej pri izkrcanju v Normandiji.

Pulitzerjeva in Nobelova nagrada
Ker so bila nesoglasja v njunem zakonu vse večja, se je par po vojni razšel in Ernest je še zadnjič vstopil v zakon, tokrat z vojno dopisnico Mary Welsh. Leta 1952 je napisal svoj zadnji roman Čez reko med drevje (Across the River and into the Trees, 1950), ki pa so ga kritiki raztrgali. Pisateljsko slavo mu je spet prinesla novela Starec in morje (The Old Man and the Sea,1952), za katero je leta 1953 prejel Pulitzerjevo nagrado, leto pozneje pa bil za svoj literarni opus nagrajen tudi z Nobelovo nagrado, ki je ni mogel sprejeti osebno, saj je v tem času okreval po letalski nesreči, ki se mu je pripetila na lovski odpravi v Afriki.

So ga ubili elektrošoki?
Po dolgih letih prebivanja na Kubi se je leta 1960 preselil v Ketchum v Idaho. Dolgoletne zdravstvene težave, ki so ga spremljale vse življenje, so postajale vse hujše, zaradi manične depresije in paranoje pa je bil tudi hospitaliziran in zdravljen z elektrošoki. Ti so njegovo stanje še poslabšali, saj so privedli do »lukenj« v spominu. Ker ni mogel več pisati in ker je bilo pisanje njegovo življenje, je pomladi leta 1961 prvič skušal narediti samomor, vendar neuspešno. Dejanje je ponovil 2. julija istega leta, približno tri tedne pred 62. rojstnim dnevom, ko si je na svojem domu v glavo poslal smrtonosni strel iz šibrovke.

Oblikoval podobo ameriške literature
Hemingway je že v času svojega življenja veljal za enega najbolj priznanih ameriških pisateljev, ki je s svojimi deli vplival tako na sodobnike kot naslednike. Kot literarni zgled so ga med drugim omenjali J. D. Salinger, Hunter S. Thompson, ameriški beatniki in Bret Easton Ellis.

Njegovo ustvarjanje so pogosto primerjali z deli še enega priznanega romanopisca, ki je ustvarjal v tistem času, Williama Faulknerja, s katerim sta prava antipoda. Hemingway je vseskozi pisal v jedrnatem in jasnem »novinarskem« slogu, ki je bil razumljiv širši množici bralcev, medtem ko je Faulkner slogovno izjemno zapleten in težko berljiv. Njuna dela pa se razlikujejo tudi tematsko, saj se Faulkner v svojih romanih osredotoča na zgodovino in sodobnost ameriškega Juga, medtem ko Hemingwayevo pripovedništvo izvira iz njegovih lastnih doživljajev in dogodkov, ki jim je bil priča tako v Evropi kot Afriki in Ameriki.

Kar nekaj pisateljevih del je bilo objavljenih posmrtno, med drugimi romani Islands in the Stream, The Garden of Eden in True at First Light, več zbirk kratkih zgodb, dve igri, novinarske kolumne in osebna pisma, kar je pri številnih zbudilo pomisleke, saj avtor ni želel, da jih objavijo. Pomisleke literarnih zgodovinarjev in drugih raziskovalcev Hemingwayevih del pa zbuja tudi dejstvo, da so posmrtne izdaje doživele tudi precej priredb in krajšanj založnikov ali sorodnikov, odgovornih za zapuščino. Ne glede na vse Hemingway ostaja eden najpomembnejših in gotovo najbolj poznanih pisateljev 20. stoletja, njegova literatura pa svojski odraz njegovega burnega življenja po vsem svetu.

Kristina Sluga