V zadnjih letih je bila moderna umetnost v muzejih po svetu kar nekajkrat deležna "interakcij" obiskovalcev, ki so v očeh zakona kvečjemu vandalizem, za večino navadnih smrtnikov pa kar lepo norost. Večina teh "napadov" se giblje nekje v sivem območju med prestopništvom in neuravnovešenostjo: možak, ki je s kladivom v roki napadel Michelangelovo Pieta v Vatikanu (in ob tem tulil "Jaz sem Jezus!"), velja za norca; tisti, ki je na deviško belo platno Kazimirja Maleviča s sprejem narisal dolarski znak, je bolj prestopnik (je pa treba povedati, da je bilo njegovo dejanje "protest proti komercializaciji umetnosti").
Ženska, ki je "v navalu strasti" poljubila prav tako belo platno Cya Twomblyja, je bila (vsaj sebi) manj nevarna kot možak, ki je jedel različna barvila za hrano, da bi potem lahko dobesedno mavrično bruhal na par izbranih platen. Politično "zavednih" umetnikov, ki so leta 1964 odrezali glavo sloviti Andersenovi Morski deklici v Köbenhavnu, danes večinoma nimamo za kakšne silne avantgardiste. Nianse med stopnjami norosti teh dejanj išče dvodelni dokumentarec, Art Attack, katerega prvo polovico je BBC-jev Radio 4 predvajal v torek.

Kaj je več vredno: ljudje ali umetnost?
Taki in drugačni izpadi seveda niso nič novega: leta 1914 se je, denimo, sufražetka Mary Richardson s sekirico za meso lotila Velázquezove Venere pred ogledalom (ok. 1650). Sama je trdila, da sliko najlepše ženske v mitologiji napadla iz protesta proti aretaciji vodje sufražetk Pankhurstove dan pred tem; njeno dejanje, ki so ga mediji v svojem poročanju poosebili v "umor", napadalko pa v "Slasher Mary" (Mesarska Mary), je postalo simbol stereotipno feministične drže do klasičnega ženskega akta, implikacija - da ljudi bolj presune "trpljenje" nežive umetnine kot trpljenje sočloveka, pa je imelo daljnosežne implikacije: odmevalo je celo v incidentu iz leta 2001, uničenju 1.500 let starih kipov Bude v Bamijaniju. (Tisto zimo, ko sta Afganistan pestila huda suša in lakota, so mednarodne agencije obljubile finančno pomoč za ohranitev spomenikov, ki sta bila del svetovne kulturne dediščine. Na talibane je imelo to obraten učinek: iz ogorčenja, ker svet bolj zanima njihova zgodovina kot njihovi ljudje, so jih s tanki in razstrelivom izbrisali z obličja zemlje.)

Razkroj kot vir navdiha
V drugačnih okoliščinah je uničenje lahko tudi navdih. Gustav Metzger, ki sta ga smrt in propad spremljala celo življenje (priča je bil vzponu nacistične moči, pri 12 letih je videl nuremberško sinagogo v plamenih, močno ga je zaznamovala tudi katastrofa v Hirošimi), je leta 1966 organiziral simpozij Destruction In Art; v londonski galeriji Serpentine je še danes na ogled film, v katerem demonstrira svojo "avtodestruktivno umetnost": s plinsko masko na obrazu fanatično škropi kislino po plahti najlona, ki se razkraja v zanimive vzorce.

V približno istem obdobju je Švicar Jean Tinguely (1925-1991) uničenje raziskoval na manj nihilističen način. Zbiral je cele kupe odpadkov in jih v dadaistični tradiciji sestavljal v "kiparske aparate", in sicer tako, da so se pozneje v javnosti samouničili (ker ni bil izvrsten mehanik, je zadeva sicer marsikdaj spodletela). Njegova t. i. metamehanika je bila satira pretirane produkcije dobrin v industrijski družbi. Hotel je, da bi bili ljudje priča "izumrtju" umetnine in ne, da bi jo posedovali.

Bi se lahko ločili od vsega materialnega, kar ste kdaj imeli?
Mimogrede, Tinguelyjevo razstavo v galeriji Tate je postavil Britanec Michael Landy, ki se je uničenja lotil na spet čisto nov način: leta 2001 je v prazni londonski veleblagovnici uprizoril Zlom (Break Down): uničil je vso svojo lastnino (vseh 7.227 kosov, če smo natančni), vključno s svojimi in tujimi umetninami, ki jih je imel v lasti. "Šlo je za preizpraševanje potrošništva, obenem pa je bilo, kot da sem priča lastni smrti," je pozneje poročal. (To je podobno podvigu Roberta Rauschenberga in Willema de Kooninga iz leta 1953: slednji je sliko ustvaril samo zato, da jo je Rauschenberg lahko zradiral. Potreboval je tri tedne in na ducate radirk, preden je lahko razstavil svojo stvaritev: zamazan, zmečkan prazen papir, ki ga je naslovil Erased de Kooning Drawing.

"Vandal je tepec - razbija iz ljubezni do uničevanja, iz neumnosti. Moje uničevanje je stvaritveni akt"
Zgornji citat je apologija zloglasnega Pierra Pinoncellija, ki se je moral leta 2006 pred sodiščem zagovarjati zaradi desakracije najslavnejšega urinala na svetu: dadaistične ikone Fontana Marcela Duchampa, ki so jo razstavljali v pariškem centru Pompidou. Fontana je njegov napad s kladivom preživela z nekaj okrušenega emajla, torej celo malo bolje kot njena predhodnica: leta 1993 je na razstavi v Nîmesu Pinoncelli prav ta pisoar uporabil v njegov prvotni namen, nato pa ga je, podobno kot leta pozneje, poskušal pokončati s kladivom. V obeh primerih je storilec svoje dejanje označil za "poklon Marcelu Duchampu in drugim dadaistom", obenem pa je izjavil, da hoče Fontano, ki je leta 1917 s sporočilom, da je kar koli lahko umetnina, odprla vrata konceptualni umetnosti, "osvoboditi inflacije pomena in ji vrniti njeno prvotno namembnost – pisoarja". To, da je nekaj nekoč tako revolucionarnega postalo institucionalizirano, ga je tako razdražilo, da ni mogel drugega kot napasti. Za las se je izognil trem mesecem za zapahi in kazni v višini 400 tisoč evrov.

Nesrečna Fontana jo zopet skupi
Vprašanje, ki ga je – pod krinko igrivosti – nadvse resno zastavilo dadaistično gibanje, je zaradi vedno novih umetniških provokacij še vedno aktualno. Leta 1999 sta na primer dva kitajska umetnika, Juan Caj in Jian Jun Ši Lanjun, v galeriji Tate skakala po "Moji postelji" - razstavnem eksponatu Tracey Emin (to so bili nepospravljena postelja, prazne steklenice, uporabljeni kondomi in umazano spodnje perilo); svojemu performansu sta rekla Two Naked Men Jump Into Tracey's Bed (Dva naga moška skočita v Traceyjino posteljo). Prihodnje leto sta se ista moža "olajšala" tudi v primerku Duchampove Fontane (že spet!) - tokrat v tisti, ki jo hrani Tate - in se pri tem sklicevala na Duchampovo misel, da umetnost definira umetnik.

"Zloglasna" brata Jake in Dinos Chapman, sta se morala obtožb vandalizma braniti leta 2003, ko sta 80 grafik španskega slikarja Francisca de Goye z naslovom Grozote vojne "popravila" tako, da sta vsem osebam glave prelepila z obrazi psov in klovnov in novo stvaritev naslovila The Rape Of Creativity (Posilstvo kreativnosti). Pozneje sta si sposodila še Goyevo serijo Los Caprichos in izvirne figure prekrila s celo paleto demoničnih žab, kozlov in šimpanzov. Slike so nato razpostavljene tako, da tvorijo figure psov, ki bruhajo. Njun komentar? “Ni mogoče ustvarjati umetnosti, ne da bi se pri tem opirali na milijone že obstoječih del; midva se od drugih razlikujeva le po tem, da to priznava."

Kaj pa, če je bil vandalizem nenameren?
Leta 2001 so čistilke muzeja Mayfair po nesreči uničile eksponat Damiena Hirsta. Napol popite skodelice kave, umazane pepelnike, pločevinke piva in podobno so preprosto pometale v smeti. In to ni edini tak primer: tri leta pozneje se je enaka nesreča pripetila v galeriji Tate, kjer je bila napačno razumljena kompozicija zgoraj omenjenega Gustava Metzgerja, vreča smeti z naslovom Recreation of First Public Demonstration of Auto-Destructive Art.