Leta 1924 v Nišu rojeni arhitekt, šolan v Pragi in z diplomo pri profesorju Ravnikarju, je slovensko in jugoslovansko urbano krajino zaznamoval s tistimi prvinami arhitekturnega snovanja, na katere najpogosteje pomislimo ob omembi socialistične arhitekture. To so stanovanjska naselja. V lastni režiji ali pa v sodelovanju z nekaterimi vidnimi predstavniki slovenskega poznega modernizma, kot sta Milan Mihelič ali Stanko Kristl, so med drugim nastali znamenite prišpičene stolpnice v soseski BS3, niz blokov v istem okolju, stanovanjski objekti v Novem Beogradu, Savsko naselje, stolpnice na Vodovodni in Roški cesti v Ljubljani, šišenska stanovanjska soseska, blok, imenovan Slepi Janez ter več nizov vrstnih hiš in počitniških objektov.
Kanček podeželja v betonskem naselju
Večji del Arnautovićevega opusa sta zaznamovala dva sistemska pogoja: nagla urbanizacija in gradnja socialistične družbe. Glede na to in na dejstvo, da je bilo njegovo delo bolj ali manj omejeno na stanovanjsko arhitekturo, bi lahko sklepali na ozkost Arnautovićevega ustvarjalnega diapazona. V resnici je bil njegov avtorski zamah velik, saj je znotraj stanovanjske arhitekture odkrival vedno nove oblikovne, predvsem pa tehnološke inovacije. S temi se je Arnautović ukvarjal kot arhitekt v službi uporabnika, zaradi česar je svojo arhitekturo poskušal prilagoditi naravi človeka, ki se je z dežele priselil v mesto. Arnautović je zato svoja blokovska naselja rad dopolnil s provizoričnimi vrtovi (najboljši primer so bloki v soseski BS3), stanovanja pa je dopolnjeval z balkoni in cvetličnimi koriti.
Revolucionarni središčni sanitarni vozel
Arnautović je bil eden glavnih promotorjev sistemske montažne gradnje, ki naj bi zagotovila hitrejšo, cenejšo in kakovostno gradnjo. Pravo revolucijo je dosegel v razmišljanju o tlorisni zasnovi stanovanj. Pomemben višek v razvoju stanovanjskega sistema predstavlja stanovanje s središčnim sanitarnim vozlom, ki ga Arnautović leta 1955 zasnuje skupaj z Milanom Miheličem. Ta poteza omogoči zasnovo stanovanja kot enega samega krožno pretočnega prostora in s tem uporabniku zagotovi večjo svobodo pri organizaciji njegovega bivalnega okolja. Med Arnautovićevimi inovativnejšimi posegi so tudi jedilnica kot del dnevnega prostora in omare z nadsvetlobo, uporabljene kot predelne stene.
Za konec veliki projekt v Alžiriji
Zadnji velik projekt Ilije Arnautovića je pomenil tudi konec velike zgodbe o jugoslovanskem gradbeništvu. V osemdesetih je namreč Arnautović s svojimi spoznanji in izkušnjami zaznamoval veliko naselje 4.000 stanovanj v bližini alžirskega mesta Oran. Za načrtovanje šišenske soseske 6 je Arnautović s sodelavci prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Sicer pa o Arnautoviću veliko povedo besede Aleša Vodopivca: "Arnautović je predstavnik tiste generacije slovenskih arhitektov, ki je razumela svoje delo kot sredstvo za doseganje socialnih idealov, včasih utopij. Zato je imela arhitektura tedaj ugled v družbi in močan simbolen pomen: arhitekti so bili graditelji naše kulturne in nacionalne identitete."
Ni vse tako, kot bi moralo biti
Pri kritičnem vrednotenju Arnautovićeve zapuščine je potrebna pazljivost. Predvsem zaradi nedorečenih finančnih konstrukcij njegovi načrti skoraj nikoli niso bili dokončno uresničeni, poznejši uporabniki pa so objekte brez vsakega spoštovanja do arhitekta, obenem pa tudi brez vsakega občutka za nujnost vizualne celovitosti nekega naselja ali posameznega objekta, arbitrarno prirejali in jih maličili z zastekljevanjem balkonov, ograjevanjem atrijev in drugimi povsem neprimernimi posegi. Razloge, ki so preprečevali Arnautoviću in številnim drugim arhitektom popolno realizacijo idej, pa pojasnjuje izsek iz intervjuja z Edvardom Ravnikarjem.

Ta kot razloge za 'polovičarstvo' v arhitekturi pokojne Jugoslavije našteje: voluntaristično politično poseganje v programe in realizacije; glas urbanistične stroke je vedno utihnil pred politično pametjo, ki pa za to nikoli ni prevzemala odgovornosti; nedostopna in trmasta politbirokracija kot vodnica vseskozi ponesrečene urbanistične politike; preveč jih je bedelo nad urbanistično besedo in dejanji. Danes ni kaj dosti drugače, le da vse prevpije glas kapitala. In prav zato, ker danes ni kaj dosti drugače, tudi Arnautovićeva arhitektura ni arhitektura nekega povsem drugega obdobja, ampak ostaja aktualna tudi danes.
Polona Balantič