A sedem let pozneje in s pričakovanimi tremi milijoni gledalcev, ki lahko v 64 državah spremljajo približno ducat prenosov iz slovite Metropolitanske opere, je njen direktor Peter Gelb dokazal, da so bila pričakovanja napačna.
Nov trg prenosov
S prenosi so pravzaprav ustvarili nov trg za prenose plesa, opere, iger in orkestrskih koncertov v kinematografih, koncertnih dvoranah in gledališčih ali drugje postavljenih platnih v živo. To so posvojile tudi druge umetniške institucije, od Kraljeve opere do Bolšoj teatra in Berlinske filharmonije.
Gelb, ki je vodstvo Metropolitanske opere prevzel prav leta 2006, pravi, da so se stroški prenosov obrestovali. Ne le, da je realni dohodek presegel pričakovanja skromnega profita (sam prenos jih sicer stane približno en milijon dolarjev oziroma dobrih 700 tisoč evrov), ampak jim pomaga tudi pri angažmaju najboljših pevcev in privabljanju novega, predvsem mlajšega občinstva.

Povprečna starost opernega občinstva se je znižala
Povprečna starost opernega občinstva v Metropolitanski operi v času Gelbovega prihoda na mesto direktorja je bila 65 let, vsako leto pa se je dvignila za eno leto. Gelbu je z različnimi strategijami, med te šteje tudi prenose oper, uspelo obrniti trend staranja občinstva. "Danes je povprečje nekoliko mlajše, mislim, da 59 ali 61, a razlika se pozna in HD je definitivno del tega," pravi Gelb. To pa ne pomeni, da mlajši spremljajo zgolj prenose, starejši pa še vedno zahajajo v operno hišo. S prenosi so opero zagotovo približali mlajšemu občinstvu, nekaterim starejšim spremljevalcem njihovega programa iz bližine New Yorka, ki pa se v mesto zaradi fizičnih omejitev ne morejo več odpraviti, pa omogočili, da opere spremljajo posredno.
Prenosi premoščajo fizično razdaljo in pomagajo pri angažmaju top pevcev
Prav to je po mnenju Gelba razlog za letos izražen upad občinstva v zgradbi newyorške operne hiše, saj so ob podrobnem pogledu v skupino "izgubljenih" abonentov ugotovili, da gre predvsem za obiskovalce predmestnih območij mesta New York, ki lokalne kinematografe ali gledališča lažje obiščejo kot operno hišo. S prenosi po njegovem mnenju skrbijo tudi za starejše občinstvo, ki nima fizičnih sredstev, da bi prišlo v New York, in tako širijo življenjsko dobo ljubiteljev opere.
Seveda pa tudi skrb za vse tiste, ki ne živijo v bližini New Yorka. Abonmaji se prodajajo po vsem svetu, od Arktike, Norveške, Sankt Peterburga do Buenos Airesa in Ciudada de Méxica. Dejstvo, da opere vidi od 300 do 350 tisoč gledalcev, jim pomaga tudi pri angažmaju najboljših opernih zvezd. Velik del privlačnosti tega oddajanja, tako meni Gelb, je prav dejstvo, da so v živo, da se lahko zgodi kar koli nepredvidljivega in vsaj pri operi, da podčrtuje "gladiatorski" vidik teh visoko natreniranih pevcev, ki lahko na odru dajo vse tudi občinstvu, ki je daleč od operne hiše.
Številka, ki se v bližnjem planu dobro vidi
A čeprav je občinstvo daleč, je hkrati tudi blizu. Kamere lahko ponudijo ogromno in v bližnjem planu prinesejo marsikaj, česar ob živi prisotnosti morda sploh ne opazimo. Tako so na primer pri Verdijevem Falstaffu šele v zadnjem hipu ugotovili, da je Ford, preoblečen v Fontana, Falstaffu v kovčku prinesel kupe dolarskih bankovcev in so jih hitro zamenjali za stodolarske bankovce; takšne podrobnosti se namreč na HD-ju zelo hitro opazijo.