Spomnili se bomo jugoslovanskega podija in leta 1976, ko je sočasno v Srbiji in na Hrvaškem izšla Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša in sprožila eno največjih plagiatorskih afer v Jugoslaviji. Afera se je iztekla v spopad med književno tradicijo in novimi književnimi prijemi. In kakšna je slovenska zgodba slabega pol stoletja pozneje? Založba Litera, ki je izdala roman Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara, se je pred kratkim javno opravičila Malini Schmidt Snoj in (njeni) založbi Mladinska knjiga zaradi kršenja avtorskih pravic oziroma nezakonite objave nekaj odlomkov iz njene memoarske knjige Samo en ples, ki riše življenje avtoričine matere, plesne umetnice Marte Paulin Schmidt.
Na prepise iz svojega biografskega dela je Mladinsko knjigo opozorila Malina Schmidt Snoj sama. Ob tem je založbi Litera skupaj z Mladinsko knjigo postavila zahteve: finančno odškodnino, umik iz prodaje in javno opravičilo. Založba Litera je knjigo Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara umaknila iz prodaje, plačala odškodnino za 0,4 avtorske pole besedila, Malini Schmidt Snoj pa sta je javno opravičili tako založba kot tudi Gabriela Babnik. Zanimalo nas bo, kakšna je razlika med plagiatom ter citatnostjo in medbesedilnostjo, na katero se sklicuje pisateljica.
Malina Schmidt Snoj je v intervjuju za Panoptikum poudarila: "Ni me posebej motila literarna obdelava mamine življenjske zgodbe in podobe, ker smo bili na različne interpretacije navajeni. Bila sem pa ogorčena, ker si je gospa Babnikova dovolila (po domače rečeno) ukrasti moje stavke in stavke moje mame, ki jih je potem ali dobesedno navajala ali pa jih je zgolj minimalno spremenila in predelala ter vtaknila v svoje literarno delo."
Gabriela Babnik odgovarja, da je v svoji knjigi korektno navedla vire, iz katerih je črpala (delo Samo en ples je navedeno kot medbesedilo) in predelala posamezne pasuse, pri tem pa opozarja, da leposlovje ne navaja virov v opombah pod črto: "Nisem prepisovala. Gre za legitimni literarni postopek medbesedilnosti. Malina Schmidt Snoj je spisala memoarsko prozo, biografsko prozo, sama pa govorim o fikcijski prozi. Se pravi, da sem vzela določene fragmente iz njene knjige. To, da vzameš določen fragment, določen podatek in ga vkomponiraš v lastno fikcijsko zgodbo, to ni prepisovanje. In z vidika literarne zgodovine to ne more držati."
Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za intelektualno lastnino, bo razložila besedno zvezo "avtorska pravica", termin "plagiat" ter razliko med posegom v avtorske pravice in plagiatom. Govorili bomo tudi o "kvazirealnosti" v literarnih delih. Teorija poljskega filozofa Romana Ingardna govori o tem, da v romanu predstavljeni predmeti in osebe nimajo statusa realne realnosti, pač pa gre za fikcijsko realnost. In kako odmeva fikcijska realnost na Slovenskem?
Leta 2009 se je Goran Vojnović na policiji zagovarjal zaradi besed in misli fiktivnega junaka svojega romana Čefurji raus!, leta 1998 pa je policist tožil Matjaža Pikala, ker se je prepoznal v enem od stranskih likov knjige Modri e. Svojo sodno bitko je Matjaž Pikalo opisal v knjigi, ki bo izšla januarja leta 2026.
Tožbo proti Bredi Smolnikar pa je v devetdesetih letih 20. stoletja vložilo pet sester, ki so trdile, da so v delu Smolnikarjeve Ko se tam gori olistajo breze prepoznale svoje starše, ki naj bi jih pisateljica prikazala žaljivo. Knjiga je bila prepovedana, sodni postopek pa je v Sloveniji potekal od leta 1999 do 2007 in se končal na ustavnem sodišču v korist pisateljice. Leta 2014 je njeni pravici zadostilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V oddaji bomo predstavili njeno najnovejšo knjigo Pisma (2005–2020), v kateri je o dolgotrajnem sodnem procesu tudi spregovorila.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje