Celostna likovna obeležitev Slovenije v Bruslju je poleg razstave Slovenski impresionisti in njihov čas drug velik projekt Narodne galerije ob slovenskem predsedovanju Evropski uniji. Predstavitev obsega opremo dveh klubskih prostorov v palači Sveta EU-ja, razstavo Projekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepih umetnosti Belgije (na ogled bo do 20. avgusta) in granitno monolitno spominsko znamenje z izpisanim verzom Žive naj vsi narodi v vseh uradnih jezikih EU-ja pred palačo Justus Lipsius oziroma pred palačo Sveta EU-ja. Vse troje je zasnoval Boris Podrecca.
Ljubljanska arhitekturna simfonija in komorna glasba
Iz simfonije se ljubljanska arhitektura preobrazi v komorno glasbo; Ljubljana se preoblikuje v ljubljansko hišo. Ta je sicer manj mogočna, a sporočilno in kakovostno ostaja nespremenjena. Tako je pojasnilo uglednega slovenskega arhitekta z ateljejem na Dunaju Borisa Podrecce razstave Projekt Plečnik. Jedrno točko razstave v prestižnih prostorih Kraljevih muzejev lepih umetnosti Belgije predstavlja Plečnikova miza, nad katero se vzpenja 'oculus' oziroma svetlobni tunel, skozi katerega pronica naravna svetloba in s konca katerega v nas zre Plečnikov obraz. To je tudi najbolj intimni mikroambient razstave, saj je delovna miza z arhitektovim risalnim priborom po besedah Podrecce "avratičen in avtentičen element, ki je izvor vseh njegovih stvaritev".
Razstava, ki je tudi sama ambientalna plastika
Okoli osrednje sobe so speljane poti v mesta, ki so zaznamovala Plečnikovo življenje, teorijo in prakso. Tudi sama razstava je pravzaprav eksponat, saj je zasnovana skoraj kot ambient-plastika. Sledi peterokraki formi tlorisa mesta Ljubljane, poleg steklenega navpičnega predora pa dinamiko zagotavljajo tudi drugi na pol kiparski elementi, ki predstavljajo platformo oziroma 'otoke', namenjene predstavljanju posameznih tem, kot so pohištvo, drobni predmeti, luči in njegove najintimnejše stvaritve, kelihi. Med njimi dominira maketa za slovenski parlament, znamenita slovenska akropola, ki jo Podrecca imenuje "najbolj karizmatičen objekt" Plečnikovega opusa.
Plečnikovo življenje in delo v fotografijah
Osrednjo postavitev obdaja povezovalni obroč, ki v nizu fotografij - te so po Podreccovih besedah dokumentarne in brez aspiracije, biti umetnost - kronološko predstavi celoten Plečnikov opus, kar dopolnjujejo še izseki iz mojstrovih pisem, ki nam 'izdajo' tudi nekaj o tistem, kar se je skrivalo pod zunanjo podobo velikega arhitekta. Z bruseljsko razstavo tako Narodna galerija kot tudi Podrecca nadaljujeta svoj dolgoročnejši angažma za predstavljanje Jožeta Plečnika domačemu in mednarodnemu občinstvu. Tokratni projekt prav za Narodno galerijo pomeni poseben dosežek. Kot je povedala njena direktorica Barbara Jaki, gre v primeru Kraljevih muzejev lepih umetnosti Belgije za najuglednejšo lokacijo, na kateri je kadar koli razstavljala Narodna galerija.
Podreccov sinusoidni odnos s Plečnikom
Pri Podrecci to sicer ni tako gotovo, saj je Podrecca v osemdesetih Plečnika že predstavljal v slovitem centru Pompidou v Parizu. Tokratna razstava pa na neki način pomeni štiridesetletnico Podreccovega ukvarjanja s Plečnikom; prav na dan, ko je leta 1968 diplomiral, je namreč Podrecca na Dunaju odprl svojo prvo razstavo o Plečniku. Kot je Podrecca ob predstavitvi bruseljske razstave povedal za MMC, se je njegov odnos do mojstra, ki je tako močno definiral podobo Ljubljane, skozi čas spreminjal.
"Plečnika sem odkril na Dunaju in ga tudi vzljubil. Potem sem šel v Ljubljano in sem bil neverjetno razočaran, ko sem videl tiste kolone in Grčijo in Atiko in to iz tistih let, ko je že obstajal kubizem in ko so že ustvarjali arhitekti modernizma. Na Dunaj sem se vrnil razočaran. Šele čez leta sem ga spet odkril. Torej gre za neki tak sinusoid v najinem odnosu. Tudi sam grem skozi živjlenje in odkrivam nekaj novega, in ko doživljam nekaj novega, vedno najdem neki odgovor pri Plečniku."
Ustvarjalec slovenske arhitekture
Plečnik, o katerem Podrecca še pravi, da je bil popoln arhitekt, ki je deloval na vseh področjih arhitekturnega in urbanističnega ustvarjanja, je pravzaprav zares idealen umetnik za predstavljanje države v svetu. "Plečnik je res en demiurg, velikan. /.../ Šel je skozi različne dobe - skozi klasiko, kot urbanist tudi skozi moderno. /.../ Se pravi, Plečnik ne bo nikoli niti star niti moderen, je epičen in arhaičen arhitekt, ki vsaki dobi po svoje odgovarja." Čeprav bi morda lahko našli še katerega arhitekta, ki bi prav tako kompetentno predstavljal slovensko kulturno-umetniško ustvarjanje v evropskem kontekstu.
Misel na Avgusta Černigoja
Skoraj vsili se misel na danes še vedno po krivici ne dovolj cenjenega Avgusta Černigoja, edinega slovenskega študenta na šoli Bauhaus. Izkaže se, da je tudi Černigoj vedno v Podreccovih mislih kljub svoji ljubezni oziroma prav zaradi nje, pa Černigoj na vprašanje, ali bi bilo morda bolje kot že, vsaj s pogledom Slovenca, nekoliko 'preveč uporabljenega' Plečnika Slovenijo predstaviti s Černigojem, odvrne: "Mene vprašate za Černigoja? On je bil moj drugi oče. Tisti, ki mi je dal te vakcine in viruse za umetnost. /.../ Jaz sem preveč vezan na Černigoja, da bi lahko podal pravo sodbo. Bi morali vprašati nekoga, ki je nekako bolj 'mrzel' v odnosu do Černigoja."
Obenem pa se Podrecca vendar izrazi tudi o tem, zakaj bi si Černigoj zaslužil mesto v bruseljski palači umetnosti ali pa vsaj v katerem drugem uglednem muzeju: "Bistvo Černigoja je polihromnost, nikoli ni bil rasist stila. Ta diverziteta v stilu, ki jo najdemo na primer pri Gerhardu Richterju, je vedno aktualna. In bi tako bilo mogoče narediti neko novo odkritje, nek revival, Černigoja."
Polona Balantič