Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS) so ustanovili na Društvu slovenskih pisateljev, v prostorih društva, kjer so se že v preteklosti dogajale pomembne stvari, pa so se po več kot dvajsetih letih spet združili vsi slovenski kulturniki. Kot je bil slikovit Veno Taufer, za odborom stoji kar nekaj tisoč članov teh organizacij, ki lahko napolnijo Cankarjev dom in še ves prostor pred njim.
KOKS je sestavil izjavo proti nameri ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo in jo že poslali v državni zbor, do zdaj pa jo je podpisalo 14 stanovskih društev na področju kulture. Po Tauferjevih besedah gre za protest proti ukinitvi simbolnega in vsebinskega prostora, ki predstavlja slovensko kulturo in ki je po ustavi dolžna skrbeti zanjo. "Že zdaj je težko najti pravega sogovornika na ministrstvu, če ga bodo "utopili" v drugih ministrstvih, pa bomo izgubili še to možnost neposrednega stika," pa je poudarila predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Dušanka Zabukovec.
Protesti v času, ko bi se morali veseliti s Prešernovci
O pobudi za referendum v KOKS-u še ne razmišljajo, ampak prej o akcijah, kot so protestni literarni večeri po vzoru iz leta 1988, ki so bili zelo dobro obiskani. Kot pravi Taufer, je najbolj mučno to, da je do protesta prišlo ravno "v trenutku veselja naših kolegov", ki bodo dobili težko zaslužene Prešernove nagrade.
Predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije Alenka Pirjevec poudarja, da bi pridružitev kulturnega sektorja k pedagoškemu pomenila korak nazaj v preteklost, ko je bila navzoča borba za slovenski jezik in kulturo. "Danes to ni več potrebno, ker vse to že imamo, pač pa je treba iskati nove možnosti ustvarjalnosti, da ne bomo ostali zgolj na reprodukciji že znanega in že videnega," pojasnjuje.
Držanje predvolilnih obljub ali potreba po nadzoru?
Namera po ukinitvi ministrstva kaže na to, da se politika ne zaveda, kakšna je vloga kulture v 21. stoletju, pa meni član slovenskega PEN-a Anton Peršak. Sam verjame, da bo o tem še enkrat razmislila, mogoča odgovora na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, pa vidi v tem, da želi politika po volitvah pokazati, da je z obljubami o racionalizaciji poslovanja države mislila resno. Prav tako bi po njegovem mnenju vzrok ležal tudi v tem, da so resorji kulture, šolstva, znanosti in športa, ki naj bi dobili enotno ministrstvo, lahko problematični in potrebujejo nadzor.
Prejšnji predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev Igor Koršič pa vidi mogoč vzrok tudi v tem, da je politika vse skupaj načrtovala tako, da bo ministrstvo za kulturo lahko vrnila kot "gesto dobre volje". Kot pravi, je pozitiven rezultat te namere sicer ustanovitev KOKS-a, ki bo ostalo z ministrstvom ali brez njega. Taufer pa dodaja, da se je treba tudi na ravni same kulture o marsičem pogovoriti.
Asociacija: Združevanjem ministrstev marginalizira pomen kulturne
Interesnim skupinam, institucijam in posameznikom, ki so se javno zavzeli proti ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo, se je pridružilo tudi društvo Asociacija. V tej največji mreži neodvisne umetnosti in kulture so zapisali, da iz novele zakona o vladi ni jasno, kako in če sploh naj bi združevanje ministrstev poleg varčevanja z javnimi sredstvi imelo pozitivne učinke na nujno potrebno reorganizacijo ministrstva za kulturo, saj Slovenija potrebuje modernizacijo obstoječega kulturnopolitičnega modela v celoti.
Po njihovem mnenju potrebujemo ministrstvo za kulturo kot samostojen resor tudi v novi vladi iz več razlogov. Prvič, predlog ukinitve oziroma pridružitve še dvema resorjema nima podlage v analizi učinkov in posledic takšne spremembe, ki je nujna osnova za tako drastične odločitve. Drugič, je treba na področju kulture izvesti celovito reformo obstoječega kulturnopolitičnega modela, z modernizacijo javnega sektorja, enakopravno vključitvijo neodvisnih producentov v kulturni sistem ter reorganizacijo ministrstva za kulturo, ki pa mora kljub reformi ostati samostojen resor.
Poleg tega se z združevanjem ministrstev onemogoča transparentnost odločanja in tolmačenja odločitev v polju kulturne politike ter strukturiran in kontinuiran dialog zainteresirane strokovne javnosti in zagovorniških skupin do odločevalcev. Kot so še zapisali, se z združevanjem ministrstev znižuje in marginalizira pomen kulturne politike kot javne politike, s katero država intervenira in podpira kulturno in umetniško dejavnost kot javno dobrino.